Tiskane izdaje
Tako na začetni kot na sklepni olimpijski slovesnosti so Britanci pod črto sporočili sledeče: v stari Grčiji začete olimpijske igre pripadajo vsemu svetu, toda mi smo pokazali, kako se to pripravi danes, čeprav povsod naokoli divja in ruje kriza. Še več. Pustili so vtis, da so se olimpijske igre zanje začele že junija z diamantnim jubilejem šestdesete obletnice kraljevanja Elizabete II., potem pa so triumf (zaradi krize precej načete) samozavesti prelili v javnost dobesedno športno in globalno.
Lahko rečemo še drugače: z navidez neracionalnimi in prepotratnimi investicijami v olimpijsko infrastrukturo ter navidez prebogatim kulturnim programom so evropski in domači javnosti ob travmatičnost zlatega fiskalnega pravila postavili idealnost zlate medalje. Evropski časopisi (npr. FAZ) so pravilno ugotovili, kako so Britanci pokazali, da olimpijske igre v zgodovinski perspektivi ostajajo otrok Evrope: kje v moderni Evropi bi to bolje dokazali kakor na Otoku?
Britanski način spoprijema z družbeno krizo je nemara res drugačen od nemškega, kjer pred triumf postavljajo tiho logično sosledje ekonomskih in družbenih problemov, ki so se nabrali in jih je treba rešiti. Tudi teza o zlatem fiskalnem pravilu je nastala na tak način. Toda tako Britanci kot Nemci imajo nekaj skupnega, to pa je racionalni načrt, kako povezati vse razpoložljive sile, energije in resurse, da bi rešili problem. Olimpijski duh preneseno pač lahko predstavlja (takšen) spiritus agens, in (globalna) kriza, ki je hkrati največja mogoča kriza Evrope, je vsekakor takšne obravnave vreden problem.
Tudi Slovenija je ob travmatičnost zlatega fiskalnega pravila postavila olimpijsko zlato. Ter še srebro in trikrat bron. Pravijo, da so slovenski športniki glede na majhnost države poskrbeli za daleč nadpovprečen uspeh države. Ni pa mogoče prezreti spontanosti in samoniklosti dogajanja.
Športniki po večini ne želijo biti politična bitja in nočejo se niti mešati v politiko – ter še manj, da se ona meša vanje. Toda široka javnost se dobro spomni njihovega ječanja, kakšna mačeha jim je država in kako ne skrbi za dobre pogoje treniranja. Odgovor na njihov uspeh ni v formuli »Slabše pogoje, ko imajo, boljši so«, temveč najbrž v njihovem spontanem kljubovanju. To je pač odlika borbenih ljudi, da namreč premikajo meje nemogočega v mogoče in da formulo najdejo v samodejno vzpostavljeni motivaciji za trdo, dolgotrajno in na končni uspeh naravnano delo.
Slovenski športniki so menda (upati je da) avantgardno naznanili »zlato« kljubovalnost »navadnih« ljudi, kakršne slovenska politična domačija ob zlatem fiskalnem pravilu doslej ni bila zmožna misliti niti na najbolj abstrakten in oddaljen način. Tudi Britanci se, kar zadeva olimpijske igre, najbrž niso hoteli obremenjevati s politiko. Prej narobe, pač po vzoru kruha in iger. Toda na državni, celo vseevropski ravni je izkazana strategija, ki jo podpira olimpijski zmagovalni duh.
Prava ironija je, da se predstava poražencev igra po tako imenovanem grškem scenariju, in prava škoda bi bila, če slovenski državljani domačijski oblasti ne bi pokazali vsaj podobne kljubovalnosti, kakršno so v Londonu pokazali slovenski športniki.
