Tiskane izdaje
Noben začetek gradnje kakšne nacionalne ustanove se ni vlekel tako dolgo kot pri Narodni univerzitetni knjižnici II. Pred več kot dvajsetimi leti je bil objavljen prvi javni razpis za gradnjo, po lanskoletni decembrski odločitvi vlade, da razveljavi vse pogodbe, povezane z gradnjo NUK II, in napovedanem razpisu novega arhitekturnega natečaja, ker je, kot je opozorila tudi skupina arhitektov, prvotni Mušičev zastarel, pa bomo na to prepotrebno knjižnico, saj stara že poka po šivih, še naprej spokorno čakali. Mikrofoni politikov, televizijske kamere in časopisni papir prenesejo vse, tudi obljube, da bo »tokrat pa šlo res zares«, da bosta ta in ta vlada in ta in ta minister in kakšna ministrica vmes vendarle speljala gradnjo univerzitetne knjižnice.
A kaj imamo? Precej raziskano in zaradi varnosti zasuto arheološko dediščino in kar nekaj v Ljubljani tako iskanih parkirnih mest. Kakršne koli barve so že bili ali v vladi ali na mestni občini, niso izpolnili svojih obljub in optimističnih napovedi, kaj šele dolžnosti, kot vse kaže, pa so se nekateri s prodajo zemljišč, namenjenih za knjižnico, celo okoriščali, čeprav to ni bilo nikoli dokazano (kar je pri naši policiji in sodstvu že tako vsakdanja praksa).
Tudi postavitev temeljnega kamna in spominska plošča na ta zgodovinski dogodek, ki jo je dal na nekdanjo tovarno Angora pritrditi takratni minister Rado Bohinc, dokazujeta, da stvari niso bile dogovorjene, kaj šele določene. Da o več kot tridesetih milijonih, kolikor jih je bilo doslej porabljenih za gradnjo NUK II, ki je ni bilo, niti ne govorimo.
Zgodba se torej začenja znova. Si kdo v razmerah, v kakršnih se kopljemo, upa napovedati njen (srečni?) konec?
