Zgodba o raku

Rak nikakor ni enopomenska bolezen. Metaforo zanj bi lahko našli v marsičem, tudi v barviti paleti aktualnega letnega časa, na kateri preprosto ni mogoče prešteti vseh odtenkov, s katerimi jesen božajoče ogrinja naravo. Tako nekako, sicer resda na povsem drugačni ravni, je v sferi onkologije, kjer zdravijo več sto različnih vrst raka, katerih pojavnost in (ne)ozdravljivost sta nemalokrat nepredvidljivi. A pogosto, vse pogosteje, obvladljivi.

Toda okoliščine, ki pogojujejo kakovost, varnost in predvsem pravočasnost zdravljenja, ne le onkološkega, se žal spreminjajo. Po vsej stari celini in seveda tudi drugod po svetu. Na nedavnem Evropskem zdravstvenem forumu Gastein (EHFG) je prof. Peter Boyle, predsednik Mednarodnega raziskovalnega inštituta na področju preventive (iPRI), predstavil najnovejše poročilo o razmerah na področju onkologije. Breme rakavih bolezni, ki se je zadnjega četrt stoletja podvojilo, kaže, da se bo statistika obolelih znova podvojila že pred letom 2030. V članicah EU vsako leto to diagnozo postavijo skoraj 3,5-milijonkrat, v evropski regiji ta bolezen na letni ravni zahteva približno 1,75 milijona življenj. Raziskovalci oxfordske univerze iz ekipe dr. Ramina Luengo-Fernandeza pa so izračunali, da samo rak Unijo stane 126 milijard evrov na leto.

Pri zdravljenju raka, kjer se v praksi nemalokrat zatakne iz različnih razlogov, najsi gre za predolge čakalne dobe, za neenako dostopnost do storitev ali za prepozno odkritje bolezni, ne bi smeli odstopati od osnovnih postulatov, ki morajo biti obvezujoči za vse države in za vsakega bolnika posebej: če je raka mogoče preprečiti, ga je treba preprečiti; enako velja za zdravljenje, za celovito oskrbo, za lajšanje simptomov ali za paliativno nego.

Toda če pogledamo zgolj paliativo, žal še vedno velja, da večina bolnikov z rakom v Sloveniji ob koncu življenja ne dobi optimalne oskrbe. Da bi v simbolični jeseni njihovega življenja svojim varovancem omogočili vzdrževanje optimalne kakovosti življenja, na Onkološkem inštitutu Ljubljana paliativo izvajajo celovito, na vseh kliničnih oddelkih, v sklopu ambulantnega zdravljenja pa tudi na oddelku za akutno paliativno oskrbo. Kot center odličnosti za paliativno oskrbo so leta 2009 dobili mednarodno akreditacijo in jo lani že obnovili.

A povsod po Sloveniji ni tako. Kljub državnemu programu za obvladovanje raka je v našem zdravstvu še vedno veliko sistemskih vrzeli; raka še vedno zdravijo v marsikateri regionalni bolnišnici, čeprav bi bilo bolje, da tega ne bi (več) počeli. Tudi nacionalni presejalni program Dora še ni popolnoma zaživel, načrtovana širitev se odmika v nedoločljivo prihodnost – v ponavljajoče se letne čase. Dokler tiktakajoči sistemski kazalci, ki odštevajo minute, ure, leta in tudi življenja, ne bodo izpovedali nove zgodbe.

Zdaj je zgodbo o raku še mogoče spremeniti. Zelo preprosto, poceni, zgolj s spremembo načina življenja, s poseganjem po bolj zdravih odločitvah. Na ta način bo tudi prognozo, ki za leto 2030 napoveduje, da bo po vsem svetu že okrog 26,4 milijona rakavih bolnikov, mogoče prevrednotiti v srži.