Tiskane izdaje
Najstarejši filmski festival na svetu je beneški, rojen leta 1932. Kateri je najmlajši na svetu, ne ve nihče. Po nekaterih podatkih naj bi bilo zdaj aktivnih več kot tri tisoč filmskih festivalov, nekateri govorijo celo o pet ali sedem tisoč. Njihova ekspanzija se je začela leta 2002 in dosegla vrhunec leta 2009, ko so novoustanovljeni festivali predstavljali desetino vseh delujočih tisto leto. A če je bilo v zadnjih petnajstih in nekaj več letih ustanovljenih na novo kar 75 odstotkov vseh festivalov doslej, je bilo po drugi strani v istem obdobju kar deset tisoč takšnih, katerih življenjska doba ni bila daljša od muh enoletnic.
Približno sedemdeset odstotkov vseh festivalov domuje v Severni Ameriki, slabih dvajset v Evropi, najmanj, manj kot odstotek, v Afriki. ZDA jih gosti največ, za njimi so Kanada, Velika Britanija, Avstralija, Indija, Francija, Italija, Nemčija, Španija in Brazilija. Največ se jih odvija oktobra, najmanj decembra.
Čemu v dobi, ko digitalizacija in najrazličnejše mobilne platforme omogočajo, da lahko gledamo filme kjerkoli in kadarkoli, pripisati to festivalsko ekspanzijo, kakršne v zgodovini filmskih festivalov še ni bilo? Še zlasti ker tudi prihodnosti festivalov napovedujejo še kar naprej rožnate čase. Odgovora utegneta biti vsaj dva. Prvi se tiče dejstva, da je danes zaradi tehnologije film nekoliko lažje posneti, kot ga kljub najrazličnejšim mobilnim zaslonom spraviti pred ciljno občinstvo. Na svetu naj bi vsako leto nastalo več kot deset tisoč novih filmov, največ sicer v Indiji in ZDA, v Evropi pa v Veliki Britaniji. Festivali v tem kontekstu predstavljajo zelo pomembno alternativo prikazovanju filmov, ki bi drugače le stežka, če sploh, našli pot do gledalcev. Drugi odgovor se morda tiče tistega segmenta občinstva, ki jo je zahtevnejša mainstreamovska kinematografija v zadnjem obdobju pustila povsem na cedilu, obenem pa ogled kakovostnega filma še vedno razume kot kulturni dogodek.
Ljubljanski mednarodni filmski festival se uvršča v skromnih in obenem častitljivih 0,3 odstotka tistih, ki so na svetu že vsaj 27 let. To je lep dosežek, ki mu je treba pridati tudi podatek, da je njegov obisk s povprečno 43.000 do 44.000 prodanimi vstopnicami glede na obseg populacije, ki jo nagovarja, število predvajanih filmov (okoli sto) in število projekcij (slabih tristo) svojevrstna zgodba o uspehu. In če razmišljamo hladno ekonomsko, je Liffe kot kulturni dogodek primer izrazito učinkovito vloženih in porabljenih javnih sredstev. Pri vložku 70.000 evrov, k čemur je seveda treba dodati tudi javno infrastrukturo in pri projektu sodelujoče zaposlene, znašajo njegovi prihodki približno 200.000 evrov. Nekaj od tega pa imajo tudi ljubljanske hotelske, gostinske pa še kakšne zasebne storitve.
Liffov konstantno dober obisk po svoje tudi zanikuje tiste, ki menijo, da so festivali namenjeni najprej filmskim ustvarjalcem in še zlasti filmski industriji. Čeprav so filmski festivali seveda tudi to, so v svojem bistvu namenjeni občinstvu. In tega Liffu nikakor ne z(manjka).
