Zgodovinski preizkus

Naša dežela na južni strani Alp je dolgo uživala v fantazmi svoje »zgodbe o uspehu«. Veljali smo za uspešno državo, ki je dobro prestala največje izzive politične in ekonomske tranzicije v demokracijo in tržno ekonomijo. Brez poglobljene družbene refleksije smo po hitrem postopku vstopili v »zahodne integracije«, se včlanili v EU, Nato in sprejeli skupno evropsko valuto. Zdelo se je, da je Slovenija z osamosvojitvijo ter sprejetjem liberalne demokracije in kapitalizma izpolnila tisočletne sanje. Zdelo se je, da smo prispeli na konec zgodovine in da nas v objemu evropske skupnosti držav čaka miren pokoj postarane, a urejene in delujoče civilizacije.

Težko bi se bolj zmotili. Najprej nas je pretresla globalna ekonomska kriza in razkrila vse potlačene temne plati družbene tranzicije, prikrito revščino, sistemsko korupcijo, slabo delovanje ključnih državnih institucij in sistemov ter nezrelost politične elite. Med ljudmi sta se začela povečevati nezadovoljstvo nad upravljanjem države in nezaupanje v predstavniški sistem demokracije.

Konec prejšnjega leta je mit o koncu zgodovine na stari celini dokončno porušila geopolitična realnost vojn na Bližnjem vzhodu, v Evropi, zgodovina pa nam je začela v obliki beguncev in migrantov izdajati račune za intervencionistično in imperialno preteklost. Naše družbeno ozračje še vedno zastrupljajo globoke osebne in kolektivne zamere in travme iz polpretekle zgodovine. V to eksplozivno mešanico je zdaj vstopil še strah pred velikim Tujim, ki ga poosebljajo begunci.

Za Slovence bi težko rekli, da smo po naravi kaj bolj ali manj ksenofobni od drugih evropskih narodov. Porast sovražnega govora, ki se nezadržno širi predvsem na socialnih omrežjih nas zato ni preveč presenetil, skrbi pa povzroča dejstvo, da je nestrpnost prešla v sovražna dejanja, kot so odvržene svinjske glave na gradbišču džamije. Kaj se je zgodilo?

Ključni razlog za to družbeno nazadovanje je vzpon nacionalizma in ksenofobije, ki sta zajela vzhodno Evropo in se nevarno širita tudi v jedro »stare« Evrope. Po padcu levice leta 1989 se je kot edina politična filozofija na celini vzpostavila liberalna politika odprte družbe. Ker se je ta, skupaj s svojimi institucijami, popolnoma odtujila in osamosvojila od svojega političnega suverena – ljudi, hkrati pa se je izkazala za nespodobno ali nepripravljeno odgovoriti na socialne izzive globalizacije, so jo začele nadomeščati »neliberalne« politične sile, ki propagirajo zaprto družbo. Odgovor liberalcev ni bil vztrajanje pri vrednotah odprtosti in novo osmišljanje identitete modernega človeka, ampak pomik v desno in popuščanje populizmu, nacionalizmu, ksenofobiji in homofobiji. S podobnimi izzivi se je liberalna demokracija že soočala v obdobju med obema svetovnima vojnama in preizkusa zgodovine ni prestala. Vse kaže, da nas je tudi tokrat zgodovina dohitela in ujela povsem nepripravljene.