Zgolj simbolična zmaga

Pametni mobilnik je postal najbolj osebna elektronska lastnina. Skupaj z lastnikom se zbudi in vstane, odpelje otroke v šolo, se odpravi v službo, gre na kosilo in pogleda večerna televizijska poročila. Na njem so shranjeni spomini, navade in male skrivnosti, ki so jih nekoč poznali samo zaupni prijatelji in intimni dnevniki. Danes pa jih poznajo tudi telekomi, ponudniki spletnih storitev, trgovci in obveščevalne agencije.

Naprava, ki je v žepu ali na delovni mizi, je samo lupina, napolnjena z antenami, elektroniko in programskimi vrsticami. Mobilniki, tablice in osebni računalniki so le terminali, s katerimi uporabniki vnašajo podatke in jih odlagajo na oddaljene računalniške strežnike. Podatki so shranjeni drugod – največkrat v ZDA, kjer so vsi največji ponudniki internetnih storitev.

Uporabniki takšnega medcelinskega pretakanja podatkov niso opazili, saj sta EU in ZDA leta 2000 sklenili dogovor o »varnem pristanu« (Safe Harbor) ter ameriškim podjetjem omogočili neoviran izvoz evropskih podatkov. Odmevna razkritja množičnih prisluhov pa so pokazala, da ameriške varnostne agencije niso spoštovale zasebnostnih pravic evropskih uporabnikov, ampak so neovirano brskale po njihovih komunikacijskih podatkih. Zato je Sodišče Evropske unije v torek razveljavilo sporazum in sklenilo, da ameriška podjetja ne smejo več izvažati evropskih podatkov, dokler ne začnejo spoštovati evropskih pravnih standardov.

Ta odločitev ne bo vplivala samo na ameriška podjetja, ki bodo morala zgraditi podatkovna središča na evropskih tleh ali pridobiti novo dovoljenje nacionalnega informacijskega pooblaščenca za izvoz podatkov. Od ameriških spletnih storitev so zelo odvisne tudi številne slovenske manjše in srednje velike družbe, ki so upravljanje informatike v zadnjih letih zaupale zunanjim izvajalcem. Skoraj vsaka uporaba Googlove pošte ali pisarne, spletno gostovanje in poslovna analitika zahteva izvažanje podatkov na tuje strežnike. Zato morda čaka tudi domače podjetnike iskanje drugačnih alternativ: izbira evropskih ponudnikov ali ugotavljanje, katera ameriška podjetja dovolj dobro poskrbijo za osebne podatke njihovih strank.

Sprememba utegne precej zaplesti poslovanje tujih informacijskih podjetij v EU in povečati moč nacionalnih informacijskih pooblaščencev, ki bodo po dosedanjih izkušnjah zelo različno strogi do vplivnih ameriških sogovornikov. Hkrati bo pokazala, kako kritično je evropska informacijska ekonomija odvisna od ameriških ponudnikov. Če bi hotela EU svojim državljanom zares zagotoviti evropske standarde informacijske zasebnosti in ponuditi realno alternativo ameriškim storitvam, potrebuje lastno infrastrukturo, tehnologijo in storitvena podjetja. Tako ambicioznih vlaganj pa ne predvideva nobena evropska ali nacionalna strategija. Zato ostaja zmaga evropskih varuhov zasebnosti zgolj simbolična.