Žive in mrtve duše

»Dober dan. Naša posojila so sicer v slabi banki, ampak v resnici niso slaba. Bi nam lahko vaša dobra banka dala bančno garancijo za naše posle?« To ni izsek iz kakšne satire o bankah, ampak realnost, v kateri se lahko znajdejo delujoča podjetja, ki sicer redno odplačujejo bančne kredite, a so kljub temu pristala v objemu slabe banke. Izkazalo se je namreč, da državne banke na Družbo za upravljanje slabih terjatev bank (DUTB) niso prenesle le slabih kreditov, bonitete D in E, ampak tudi »žive« kredite, ki jih posojilojemalci še poravnavajo.

Da se je to lahko zgodilo, neposredno ali posredno priznavajo vse vpletene strani. V NLB so celo potrdili, da so na slabo banko prenesli sveženj posojil iz tako imenovanih nestrateških panog, kot so gradbeništvo, transport in finančni holdingi. Vsi pristojni, ki so o tem odločali, se zdaj delajo, kakor da nimajo s tem nič. A kot kaže, so bile žive duše med mrtve prenesene z blagoslovom Banke Slovenije in Bruslja. Navsezadnje to dopušča tudi uredba o sanaciji bank.

Seveda je mogoče, da tudi redni plačnik v nekem trenutku postane neplačnik, in posojilojemalcu lahko pade boniteta tudi zato, ker obstaja tveganje, da v prihodnosti ne bo zmogel poravnavati svojih dolgov. A vendarle se postavlja vprašanje, zakaj so državne banke kredite, ki jih dolžniki odplačujejo, z diskontom prenesle na DUTB. Prav tako se postavlja vprašanje, ali utegne tak prenos škodovati nadaljnjemu poslovanju določenega podjetja.

Vse skupaj utegne še dodatno zaplesti zelo verjetna skorajšnja uveljavitev novega zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ki DUTB nalaga razkritje podatkov o terjatvah iz njenega portfelja. Da je lahko to za še delujoča podjetja zelo škodljivo, zdaj ne ugotavljajo le v teh družbah, ampak tudi informacijska pooblaščenka, ki je sicer velika zagovornica transparentnosti državnih podjetij in bank. Kot zatrjuje, je tudi sama neprijetno presenečena nad prenosom kreditov z boniteto C ali več na slabo banko. Nasprotno se predlagatelj zakona minister Gregor Virant obnaša, kakor da te težave ni.

A duh transparentnosti je očitno že ušel iz steklenice. Politiki in drugi populisti kar tekmujejo, kdo bo bolj razgalil drobovje državnih poslovnih sistemov. Tako je državni svet izglasoval veto na zakon o dostopu do informacij javnega značaja, ker ta ne omogoča razkritja tudi tistih slabih posojil, ki so ostala pri dokapitaliziranih državnih bankah. Državljanska lista tako zdaj napoveduje dopolnitev zakona s takšnim dopolnilom. A če bo to sprejeto, se je treba vprašati, kdo bo pri državnih bankah sploh še hotel najemati posojila, če bo, v primeru, da se mu kaj zalomi, pristal ob javnem sramotilnem stebru.

Medtem ko je gospodarstvo med sprejemanjem novele zakona o dostopu do informacij javnega značaja opozarjalo na njegove pasti, so zagovorniki širitve razkritij zagotavljali, da bo ta v državnih družbah zmanjšala korupcijo in razkrila marsikaterega okostnjaka. A kot kaže, utegne nekaj presenečenj pasti tudi iz samega zakona.