Tiskane izdaje
Seveda si nihče ne dela utvar, da je tudi v resnici tako. V človekovo življenje se iz leta v leto in iz desetletja v desetletje vpleta nepregledna kopica dejavnikov, ki sčasoma stkejo vse gostejšo pajčevino, v katero se vedno znova ujame ali vsaj zaplete njegovo občutje in počutje. Od fizične in duševne, duhovne moči posameznika pa je odvisno, ali in kako hitro se mu bo uspelo izviti iz skoraj nevidnega, a vedno bolj neprijetno lepljivega primeža tovrstnih bivanjskih niti, ki sčasoma lahko začnejo vplivati tudi na njegovo življenje. Na zdravje.
Poglejmo aktualno dogajanje. Tiho odmevanje ekonomske krize se zelo boleče izrazi v opaznem slabšanju zdravja pomembnega deleža delovno aktivnega prebivalstva pa tudi v nevzdržno opešanem blagostanju njihovih družin. Nepravilno prestrukturiranje podjetij in sočasno izrazito slabšanje delovnih pogojev zaposlenih ter posledično odpuščanje so pri nas, žal, še vedno stalnica, ki zaradi napačno usmerjenih »razvojnih rešitev« v poslovodnih in, jasno, tudi političnih vrhovih, neznosno krni razpoloženje v delovnih okoljih. In ki, dokazano, vodi v večjo zbolevnost in umrljivost.
Izkustvena praksa, podprta s študijami, klinično statistiko in slovensko »razvojno vizijo« – v tej številna podjetja še vedno vrhunec usmerjenosti v razvoj vidijo v nedopovedljivo ozkogledi in nezadržno uničujoči praksi sestavljanja seznamov zaposlenih, ki se jih je treba čim prej znebiti –, kaže, da se nad zdravjem posledično pa tudi nad gospodarskim razvojem in blagostanjem slovenstva še vedno kopičijo črni oblaki. Po »zaslugi« (ne)odgovornih struktur, ki niso sposobne dostojno opraviti svojega poslanstva, ki se niso sposobne zgledovati po dobrih praksah in se usmeriti v skrb za dobro oziroma boljše počutje in zdravje zaposlenih, ki danes na delovnem mestu v resnici preživijo že bistveno več kot tretjino oziroma nemalokrat skoraj dve tretjini časa.
Po drugi strani pa na tej ravni mrgoli dobrih praks. In ugotovitev v smislu trditve evropske agencije za varnost in zdravje pri delu, da se prav vsak evro, ki so ga delodajalci pripravljeni vložiti v promocijo zdravja na delovnem mestu, v izboljševanje medsebojnih odnosov in spodbujanje ter stimulacijo, tudi finančno, izstopajočih posameznikov, povrne in dobro obrne. Včasih tudi petkratno – po zaslugi zmanjšanja stroškov zaradi bolniškega staleža, zviša se produktivnost, zmanjša fluktuacija zaposlenih. Vsi si (lahko) precej bolj zavzeto prizadevajo za dobro delovanja, rasti in razvoja podjetja, v katerem so zaposleni – najsi bo to tovarna, zasebno podjetje, šola, zdravstvena ustanova ali katera od državnih služb.
Kopičenje stresa,
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) opozarja, da za depresijo trpi približno 121 milijonov ljudi po svetu, njena pojavnost se pomika v vse zgodnejše obdobje življenja – pri otrocih se ta bolezenska težava danes namreč pojavlja desetkrat pogosteje kot pri prednamcih. Skoraj desetina žensk in le malo manj kot šest odstotkov moških v roku leta dni doživi vsaj eno epizodo depresije. In tega je vse več, hkrati s kopičenjem stresa vznikajo tudi tovrstne težave, ki, če ne izzvenijo hitro, lahko vodijo v resne, neozdravljive bolezni.
Zato je na tej ravni dragocena švicarska raziskava (projekt Swing), ki je empirično dokazala, kako zelo se podjetjem izplača vlaganje v preprečevanje stresa zaposlenih. Posamezniki, ki so na delovnem mestu izpostavljeni zelo velikemu stresu, so za približno deset odstotkov manj produktivni od kolegov, ki imajo enako obremenitev, a jim je izkustvo stresa prihranjeno. In teh deset odstotkov se v bilanci podjetij na koncu leta pri enem samem zaposlenem izrazijo v višini približno 6400 evrov.
Pri tem se preprosto ni mogoče izogniti retoričnemu vprašanju – Kako socialno in finančno topoglava so v resnici tista podjetja, ki zaposlene (ne posameznike, ampak celotni kolektiv, razen prgišča uslužnih privilegirancev) z napačnimi ukrepi zavestno izpostavljajo konstantnemu stresu? –, saj je odgovor preveč boleč. Za zaposlene.
V prej omenjenem projektu so dokazali, da je v poltretjem letu naložba v ukrepe, ki so pripomogli k obvladovanju stresa zaposlenih, znašala 604 evre na zaposlenega. Donos podjetja pa se je, na račun boljšega zdravja, manj pogoste odsotnosti, boljših razmer in razmerij na delovnem mestu in bistveno večje produktivnosti zaposlenih, opazno povečal. Gabariti bolezenskega davka, ki se prej ali slej začnejo izražati širše, v ogroženem zdravju naroda, so se v podjetjih, ki so sodelovala v raziskavi, precej zmanjšali.
Znanje za zdravje
Pri nas bo do takšnega cilja vodila še dolga pot. Da bi se izognili preštevilnim oviram, ki jih na ta dotrajani in grbinasti delovno-storitveni makadam postavljajo (ne)odgovorni, bo, upajmo, pomagal tudi novi projekt Znanje za zdravje delavcev, v katerem so združili moči predstavniki slovenske konfederacije sindikatov 90, obalne sindikalne organizacije, nacionalnega inštituta za javno zdravje in inštituta za produktivnost. V sklopu projekta, ki ga je finančno podprl zavod za zdravstveno zavarovanje, bodo sindikalnim, kadrovskim in delovno-varstvenim predstavnikom podjetij predstavili orodja za spopadanje s psihosocialnimi dejavniki tveganja, ki jih na novodobnih delovnih mestih kar mrgoli, prvo mesto med njimi pa zaseda stres. Seveda pa bo treba za uvedbo na novo priučenih in dokazano učinkovitih zdravstveno-zaščitnih veščin navdušiti tudi vodstva podjetij …
Če hočemo ujeti razvojni korak, ki ga narekujejo najuspešnejše članice EU in za katerim močno zaostajamo, bo te spremembe preprosto treba umestiti v (delovni) vsakdan. Ne nazadnje je zadnja evropska raziskava o delovnih razmerah in psihosocialnih tveganjih na delovnem mestu pokazala, da se Slovenci v svojem delovnem okolju počutijo precej slabše kot prebivalci drugih držav stare celine. Kar je, resnici na ljubo, najbolj jasen dokaz slabo vodene strategije razvoja države, ki bi morala biti prvenstveno usmerjena v skrb za blaginjo in zdravje prebivalstva. Od tega je namreč odvisno tudi vse drugo.
»Raziskave kažejo, da je večino duševnih motenj mogoče preprečiti, če jih pravočasno odkrijemo in obravnavamo in če pri tem uporabimo vse dokazano uspešne terapije, ne le zdravila,« je v pravkar izdani številki glasila slovenskega zdravništva Isis zapisala dr. Vesna Švab, v želji, da v tem kontekstu opozori tudi na nevarnost pretiranega diagnosticiranja in zdravljenja življenjskih težav. Te so namreč postale ne le krivec za bolj tvegano vedenje posameznika, ampak tudi pogost razlog za obisk psihiatrične ambulante. Tudi zaradi kanibalskih razmerij na delovnem mestu, ki so v zadnjih letih pri nas presegla meje dopustnega.
Še vedno neustrezen odnos do duševnih motenj se kaže tudi v prepričanju, da so tovrstne težave nekaj, kar je omejeno le na posameznike, ki jim skupnost (nemalokrat) odreka pravice, ki pritičejo vsakemu človeku – čeprav vsakdanja resničnost opozarja na nezadržen vzpon duševnih težav – stresa, depresije in anksioznosti – na lestvici zdravstvenih tegob, povezanih z delovnimi pogoji.
Jutri je svetovni dan duševnega zdravja, ki je že od leta 1992 namenjen ozaveščanju o tej problematiki, še vedno prežeti s stigmatizacijo, diskriminacijo in marginalizacijo. Razumimo ga kot dodatno priložnost za odkrito zazrtje v prisotnost tovrstnih težav, ki, v stremenju za boljšo prihodnostjo Slovenije, zahteva res celovite in dobro dostopne ukrepe.
