Zlati prinašalci

V času, ko listje v pripeki in suši malo zgodaj kaže namero k obarvanju v zlato rumeno, rjavo in rdeče, so v deželi po kratkem politikantskem zatišju spet oživele razprave o nujnosti vpisa zlatega fiskalnega pravila v domačo ustavo.

O tem pričajo javni nastopi manj usodnih veljakov vladne koalicije, ki bolj ali manj spretno poudarjajo krucialnost vnosa tega pravila v najvišjo pravno listino naglo toneče države. »Nekaj možnosti« v tej smeri omeni izmuzljivo spravljivi predsednik državnega zbora. »Narediti moramo tudi kakšen korak nazaj, požreti kakšno dano besedo in doseči kompromis,« ljudsko doda gospodarski minister, ki se je v zadnjih dneh očitno seznanil z osnovnimi zakonitostmi tujih bonitetnih ocen. »Stopiti moramo skupaj,« novoslovensko pristavi ministrica za – kaj že? Le vodja upokojenske stranke v znameniti maniri dopusti tudi možnost, da je besedičenje o zlatem pravilu morda res samo besedičenje oziroma, po njegovih besedah, »brezzvezna zgodba«.

Vlada kot celota pa je kratko, vse prekratko odsotnost izkoristila za kultiviranje svojih najljubših tem. Med plezanjem ali plavanjem je z dopisno sejo ekspresno sprejela nov državni praznik, ki ga kajpak razume izrazito po svoje, desnosučno. Pod črto bi se reklo, da naj bi bil 23. avgust poslej dan žuganja in obračunavanja z borci za svobodo ter dan blagohotnega razumevanja kolaborantov z naci- in klerofašisti.

»Ja, te teme so res nepotrebne,« nelagodno prikimajo prezident državnega zbora pa gospodarski in zunanji minister, a vendar vsi trije še naprej zvesto podpirajo največjo vladno stranko, da med sejanjem izrednih razmer nemoteno vleče še več še bolj ideološko zadrtih potez.

Več vrhunskih pravnih strokovnjakov medtem opozarja, da slovenska ustava že vsebuje vse potrebne podlage za uveljavitev »zlatega« fiskalnega pravila. Že državnozborska ratifikacija evropske pogodbe o fiskalnem paktu je »zavezujoče in trajno pravilo«, poudarjajo. Navsezadnje v našem sistemu velja načelo primata mednarodnega prava: vsi domači zakoni morajo biti v skladu z veljavnimi mednarodnimi pogodbami. Skratka, pravna ureditev države že zagotavlja spoštovanje evropskega fiskalnega pakta.

Ves direndaj z »zlatim pravilom« je tako predvsem poskus prikrivanja invalidne vsebine vladnega siceršnjega »zlatega gradiva«. V prvi vrsti osupljivega ignoriranja problema gospodarske (ne)rasti. Njeno »zlato gradivo« očitno temelji na neoliberalističnem pojmovanju države in njene vloge v gospodarstvu: deregulaciji, privatizaciji ter temeljitem skrčenju javne porabe za dosego čim bolj »vitke« države. In če bi bili ti elementi fiskalne politike povzdignjeni na najvišjo, ustavno raven, gospodarska aktivnost države pa prepuščena gmotnim možnostim in stihiji, bi to pomenilo nič manj kot dokončno zveličanje neoliberalistične ekonomske doktrine. Prav tiste, ki se je v krizi globalno razkrila v vsej svoji pogubnosti.

V tej luči so tudi spravljivo državotvorne izjave gospodov Viranta, Žerjava & Co. precej bolj pomenljive. Precej manj državotvorne. In čisto nič zlate.