Tiskane izdaje
Led, ki je uklenil Slovenijo, se bo v prihodnjih dneh stopil. In ljudje, bogatejši za novo izkušnjo, bodo dobro premislili, kaj sploh lahko storijo, da bodo prihodnjič manj nebogljeni čakali na usmiljenje narave. Toda številne skrbi bodo ostale. Kdaj bodo po otoplitvi vlaki spet lahko nemoteno vozili? Kdaj bo spet elektrika za vse, če napovedujejo večmesečne odprave posledic na daljnovodih? Kdaj bodo spet normalno delale tovarne, obrati, šole in vrtci?
Posledice naravne ujme, ki je v preteklih dni zajela Slovenijo, bomo zares dojeli šele čez nekaj dni ali še pozneje. Slovenijo je prizadela nesreča s precej hujšimi posledicami, kot smo si lahko mislili. Ujma še traja in prava odprava njenih posledic še ni mogoča. V prvem trenutku so pomembnejša življenja, je v Postojni povsem logično opozorila predsednica vlade. Pravzaprav je glede na razsežnosti dogodka skoraj neverjetno, da se več tisoč reševalcem ni zgodilo kaj hujšega. Marsikje je še vedno kot na fronti: drevje poka in se lomi pod ledeno težo. Marsikdo je imel presneto srečo, da nanj ni padel kos ledu, veja ali celo drevo. Reševanje in odpravljanje napak na daljnovodih je zelo tvegano početje.
Arhivi na Agenciji RS za okolje, slovenski gozdarji in drugi vedo, da je žled nastajal tudi v preteklosti, toda nihče ne pomni, da bi se kaj takega primerilo na tako velikem območju Slovenije. V Postojni je lomilo več kot sto let staro drevje, mnogi so že več dni brez električnega toka in prvič po drugi svetovni vojni so bili prisiljeni zapreti Postojnsko jamo. Klimatologi in meteorologi se bodo prav gotovo še veliko ukvarjali z vprašanjem, koliko je žled posledica podnebnih sprememb.
Analiza podnebnih sprememb v takih okoliščinah ne pomaga veliko. Je pa gotovo dovolj velik opomin. Na prvem mestu zdaj zaleže solidarnost. Znanci, sorodniki, sosedi in prijatelji si pomagajo na različne načine. Tudi tako, da si posojajo motorne agregate in »po kapljicah« tudi električno energijo. Potem je tu velika požrtvovalnost gasilcev in pripadnikov civilne zaščite, reševalcev, gozdarjev, komunalcev in cestnih delavcev, ki gredo v led in na mraz, med padajoče in pokajoče veje. Hitro so se odzvale vse državne službe. Prišla je celo pomoč iz tujine. Precej grenkobe in začudenja pa je pustila odločitev postojnskega župana Jerneja Verbiča, da se ni odzval na sestanek s predstavniki vlade. Čeprav se župan še tako opravičuje, je do absurda nesprejemljivo, da se morajo Slovenci tudi v tako katastrofalnih trenutkih deliti na »naše« in »vaše«.
Življenje se le počasi sestavlja. Predstavniki države so pred hudo preizkušnjo. Organizirati morajo vse sile, da bi bile posledice in gospodarska škoda čim manjše. Od elektrike, železnice in cest je odvisno delovanje države. V takih trenutkih bi pričakovali širšo mobilizacijo prav vseh razpoložljivih sil na nekaterih ključnih in strateških točkah (predvsem elektrika in promet). Če življenje obstane nekaj dni, je to seveda velik problem. Še večji bi bil, če bomo zaradi nesreče za dalj časa izgubljali posel.
