Zločin in kazen

Kaznovanje vojnih zločincev in tlakovanje poti k spravi med akterji in žrtvami balkanske morije sta bila glavna cilja Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (Icty) v Haagu. Ne glede na to, ali so bile sodbe pravične ali ne, je Icty nepovratno spremenil podobo mednarodnega humanitarnega prava. Če je rezultat slabši od pričakovanj, zasluga pripada tudi iluziji, da bodo vse države polno sodelovale s tribunalom.

Sodni svet Ictyja je z izrekom sodbe Radovanu Karadžiću za genocid, vojne zločine in zločine proti človečnosti svetu pokazal, da visok politični položaj ne omogoča več zaščite pred kazenskim pregonom. Icty je skupaj z drugimi mednarodnimi kazenskimi sodišči končal tudi dolgo obdobje nekaznovanja vojnih zločincev. Haaško sodišče je žrtvam omogočilo, da pričajo o strahotah, ki so jih videle ali doživele. Icty je po dveh desetletjih tako postal vest človeštva.

Razsodbe haaškega tribunala niso pripomogle k vzpostavitvi zaupanja med državljani in etničnimi skupinami. Mednarodna skupnost je naivno verjela, da bo vsaka odločitev Ictyja takoj pomirila sprte etnične skupine na Balkanu, vendar jih je v resnici le še bolj razdelila. V regiji Icty dojemajo kot politično sodišče, najbolj negativen pomen pa ima med večino Srbov, ki so prepričani, da je ustanovljen s ciljem, da demonizira srbski narod.

Na Zahodnem Balkanu še vedno priznavajo le tuje zločine in lastne žrtve, molčijo pa o lastnih zločinih in zločincih. Sodba Karadžiću bo stala nasproti številnim poskusom zanikanja trpljenja tisočev žrtev v zločinih, storjenih v nekdanji Jugoslaviji. Čeprav bo na dan potegnila razlike v pogledih tako na vojno kot na njene cilje in posledice, ni simbolno močna le za žrtve balkanske klavnice, ampak za vse žrtve vojnih zločinov v svetu.