Zločini ne zastarajo

Poljska je po več kot sedmih desetletjih življenja s »katinskim zločinom« doživela svojevrstno olajšanje. Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je obsodilo Rusijo zaradi nečloveškega ravnanja s svojci žrtev pokola, ki ga je v Katinskem gozdu pri Smolensku med drugo svetovno vojno zagrešila Rdeča armada. Sodišče je še ugotovilo, da Moskva ni v zadostni meri sodelovala s Strasbourgom, saj ni hotela izročiti dokumentov iz preiskave, ki jo je o Katinu štirinajst let vodilo rusko vojaško tožilstvo in ki jo je takratni predsednik Vladimir Putin leta 2004 grobo ustavil. Razsodba seveda ni dokončna, saj se je nanjo še mogoče pritožiti, toda sporočilo, ki ga je v tej zgodbi sodišče poslalo vsemu svetu, je izjemno pomembno in dovolj jasno. Svari namreč, da vojni zločini nikoli ne zastarajo.

Katinski zločin je bil vse do zloma komunizma prepovedana tema. Do perestrojke in glasnosti je »prijateljstvo« med Poljsko in Sovjetsko zvezo ves čas temeljilo na katinski laži. Na laži, da so za pokol v Katinu krivi Nemci. In ne sovjetski enkavedejevci, ki so aprila 1940 tam pobili 14.700 zajetih poljskih oficirjev. Stalin in Berija sta jih obsodila na smrt na zasedanju politbiroja CK VKP(b) na začetku marca 1940. Preostalih 11.000 zajetih Poljakov so pripadniki NKVD pozneje postrelili v zaporih v zahodni Ukrajini in Belorusiji. Resnica, ki je bila dolgo nekakšna javna skrivnost, je dokončno prišla na dan šele za časa Mihaila Gorbačova in Borisa Jelcina.

Sporočilo evropskega sodišča za človekove pravice ni pomembno le za Poljake, ampak posredno tudi za države z območja nekdanje Jugoslavije, ki še vedno zaman lovijo vojne zločince, krive za pokole na Balkanu. Zaman zato, ker večina držav še vedno ne priznava konvencije o nezastaranju vojnih zločinov. Samo tretjina članic Združenih narodov je podpisala ta dokument, med njimi nobena iz skupine G8. To ogromno pove o odnosu današnjega sveta do vojnih zločinov. Mnoge ugledne države imajo namreč na vesti veliko grehov, tako iz druge svetovne vojne kot konfliktov po njej, zato nočejo, da bi se njihovi visoki častniki in vodilni politiki pojavili na sodiščih in odgovarjali za storjene zločine. To je dvoličnost razvitega sveta. V 60 državah vojni zločini ne zastarevajo, v državah, ki niso podpisale konvencije, pa vojni zločini pravzaprav sploh ne obstajajo.

Strasbourg se odločno bori proti takšnemu ignorantskemu odnosu do vojnih zločinov. Hrvaški profesor Miljenko Dorić, nekdanji poročevalec Sveta Evrope, je, denimo, odkril, da skoraj sto identificiranih vojnih zločincev z Balkana svobodno živi v ZDA, Kanadi, Avstraliji, Rusiji, Nemčiji... Pred roko pravice je na tuje zbežalo še najmanj štiristo, petsto zločincev, svari Dorić. Čas je torej, da številne zahodne države, ki so sokrive za vojno v nekdanji Jugoslaviji, zdaj poskrbijo tudi za njen pravični epilog. Možnosti sta dve: ali da zločince, ki se skrivajo pri njih, izročijo ali pa jim same sodijo. Katinska zgodba jasno kaže, da za to še ni prepozno, kajti vojni zločini nikoli ne zastarajo.