Zlovešče slovo velikana

Ob smrti nekdanjega južnoafriškega predsednika Nelsona Mandele se kar sama od sebe ponuja primerjava njegove veličastne dediščine borca proti apartheidu in združitelja nekoč nepopravljivo razdeljene države s tisto, ki jo s svojimi dejanji gradijo današnji svetovni voditelji. In kdor pri tem ni obupno razočaran, je obupno nepoučen. Resda je »mavrični narod« kmalu po koncu rasističnega režima utonil v drugo, nič manj razdiralno družbeno delitev na premožne in revne, a za Mandelo lahko mirno rečemo, da je s samoodrekanjem in osebnim zgledom naredil vse in še več, da se to ne bi zgodilo. In že zato si zasluži, da bo v zgodovino vpisan z zlatimi črkami.

V času, ko nas samorazglašena največja demokracija sveta prepričuje, da je policijska država nekaj povsem normalnega in vsem nam v korist, v času, ko so vodstva hitro rastočih držav še včeraj tretjega sveta omogočila milijonom svojih državljanov vzpon iz revščine, a pri tem priročno pozabila poskrbeti tudi za njihovo dostojno življenje ter pravico do politične participacije in soupravljanja vzvodov oblasti, v času, ko poskušajo evropski voditelji brez učinka in brez vizije uteči strmemu zatonu stare celine in kriznemu močvirju, pri čemer jim je blaginja skupnosti španska oziroma, bolje rečeno, grška vas, bi moral biti Madiba svetal vzor.

Svetal vzor prihajajočim generacijam voditeljev, takšnim, ki bodo v nasprotju s sedanjimi pripravljeni obuti čevlje etičnega in odgovornega vodenja ter nas popeljati v boljšo prihodnost. Če preminuli južnoafriški voditelj ne bo postal spodbuda, ampak zgolj simbol konca obdobja upanja, se nam ne piše nič dobrega. To namreč pomeni, da se bodo morali nasledniki njegove dediščine, tako kot on, najprej desetletja kaliti za zapahi.