Tiskane izdaje
Že dolga leta se med velike številke, s katerimi preštevajo kitajsko prebivalstvo, stopnjo gospodarske rasti, količino deviznih rezerv ali arzenal strateškega orožja, vpleta vprašanje brez jasnega odgovora: Kaj hoče Kitajska?
In dolgo se je zdelo, da celo sama azijska sila ne pozna odgovora.
Zdaj pa je postalo dokaj jasno, da hoče zmaj poleteti v orlovo gnezdo, kot bi lahko opisali kitajsko željo po tem, da bi – najprej v svoji regiji, nato pa tudi širše – od ZDA prevzeli prevladujočo vlogo. Korak za korakom v gospodarstvu, črto za črto na geopolitičnem prizorišču in z besedo za besedo v diplomatskem dialogu osrednje cesarstvo počasi zavzema svoj položaj v zgodbi tega stoletja in na obrobje potiska dosedanje arhitekte globalne usode.
To je postalo več kot jasno, ko je Kitajska tik pred prihodom ameriškega podpredsednika Joea Bidna v Azijo začrtala svoj obrambni zračni pas v Vzhodnokitajskem morju in vanj zajela tudi otoke, zaradi katerih je v sporu z Japonsko, in celo podmorske čeri, ki si jih vsaka posebej lastita z Južno Korejo.
Na pogrnjeni mizi za ameriškega gosta je bila to trda kost. Kitajci so mirno opazovali, kako si na njej lomi zobe. Bidnu so celo niso dovolili, da bi dal predlog v zvezi z morebitno razveljavitvijo pasu, da bi se tako ohranil status quo z ameriškimi značilnostmi. Kitajska je dorasla izzivu, na katerega je dolgo čakala. Amerika nima druge izbire, kot da ji odpre vrata in jo sprejme v družino tihooceanskih hegemonov.
»Svet doživlja velike spremembe,« je Bidna opozoril predsednik Xi Jinping, pri čemer je mislil na prav ta preobrat v ravnotežju sil nad Pacifikom. Tista druga stran sveta se je že spremenila, kar so kitajski partijski mediji ugotovili, ko so britanskega premiera Davida Camerona iz Pekinga pospremili z uvodnikom, v katerem so sporočili: »V očeh Kitajcev Velika Britanija ni velika sila, ampak zgolj stara evropska država, primerna za turizem in študij.« V očeh Kitajcev, bi lahko dodali, je Evropa zgolj stara celina, polna zanimivih muzejev in pisanih prodajaln. Ko se ozrejo okoli sebe, naredita nanje vtis le še Rusija, in to dokler ima Putina s carskimi pretenzijami v podzavesti, in Amerika, in to le dokler ima letalonosilke in bombnike z orlovo glavo na krilih. Kitajsko videnje sveta se prilagaja zgodovinskemu spominu, v katerem se je osrednje cesarstvo ohranilo kot mozaik izvrstnosti, ki se je združil s civilizacijo prevlade. In zdaj je napočil čas, da se mu spet vdihne življenje in oblika 21. stoletja.
Evropski nasprotniki Amerike se bodo zagotovo veselili, ko bodo opazovali Bidna, kako odhaja domov s stisnjenimi ustnicami, s katerimi nima kaj povedati o kitajskem koraku čez morje. Pred Evropo pa je zdaj vprašanje, kako se vidi v tem spremenjenem svetu. Zmaj jo opazuje iz orlovega gnezda in se sprašuje, do kdaj bo stala pred starim ogledalom. In kaj le vidi v njem?
