Zmajevo leto
tor, 12.12.2017, 22:00
Zmajevo leto
2017 je bil brez dvoma žlahten letnik, v katerem je slovenski šport na svetovni sceni dosegel neslutene višave.
Športna Slovenija se je danes priklonila najboljšim v iztekajočem se letu Ilki Štuhec, Goranu Dragiću in zlatim košarkarjem. Nergači bi dejali, da je zmagalo enoumje, saj so imeli športnica, športnik in ekipa leta domala plebiscitarno podporo članov Društva športnih novinarjev Slovenije. A narodna enotnost, ki je zelo redka pri tovrstnih izborih, le kaže izjemnost njihovih podvigov, in to v letu, ko slovenski športni asi niso skoparili z vrhunskimi dosežki.

2017 je bil brez dvoma žlahten letnik, v katerem je slovenski šport na svetovni sceni dosegel neslutene višave. Naši najboljši so naredili kakovostni preskok in presežek, kakršnega smo nazadnje doživeli leta 2014 z osmimi kolajnami na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju. A s pomembno razliko, paleta smučarskih uspehov se je v neolimpijskem letu razlila v mavrico zmag na snegu, na cesti in vodi, v plezalni steni, na tatamiju, v rokometni in košarkarski dvorani ter nogometnem igrišču …

Če bi pred dobrim letom dni kdo napovedal, da bo Slovenija imela kljub slovesu Tine Maze svetovno prvakinjo in zmagovalko svetovnega pokala v smuku, da bo nekdanji smučarski skakalec slavil prvo etapno zmago na Touru in nato še osvojil kolajno v vožnji na kronometer, da bodo v istem letu rokometaši osvojili kolajno na svetovnem prvenstvu in košarkarji naziv evropskih prvakov ter da bo Maribor igral v ligi prvakov, bi ga razglasili za nepopravljivega optimista. Vendar se je v zadnjih 12 mesecih vse to zgodilo.

Kljub izjemnemu naboru pa ni težko izluščiti prvega med najboljšimi. Po kitajskem horoskopu je 2017 leto petelina, v slovenskem športu pa je to Zmajevo leto. »Dragon«, kot so Gorana Dragića prekrstili onstran Atlantika, je slovenski košarki in kolektivnemu športu dal nove razsežnosti. Ni pomemben cilj, pomembna je pot, ki pripelje do cilja, je zapisal rajnki slovenski alpinist Nejc Zaplotnik. In pot, ki je Dragića, Luko Dončića in soigralce prepeljala na košarkarski Mont Blanc, je tista, zaradi katere so njihove zlate kolajne še bolj veličastne in zdi se, da, žal, tudi neponovljive. Niz zmag ob izjemni igri in kolektivnem duhu ter evforija, ki je ob tem zajela celotno Slovenijo, je tisto, po čemer bomo še vsaj nekaj rodov pomnili športno leto 2017.

Pri Dragiću pot, po kateri je prišel do največjih uspehov, kaže tudi odnos do individualnih nagrad, ki jih prejema. »Nagrade mi laskajo, toda najpomembnejše je moštvo, individualne nagrade niso pomembne, temveč to, da ekipa zmaguje. Jaz sem samo kamenček v mozaiku, poskušam kar najbolje odigrati, igralci in trenerji pa mi omogočijo, da sem lahko dober,« je v pogovoru za Delo dejal »Gogi iz Kosez«, ki ga v prihodnjem letu ne bomo več videli v reprezentančnem dresu.

Kaj pa si lahko obetamo za letnik 2018 in izbor najboljših? Skozi oči realista manj kot od tega leta pa tudi od 2014., saj se bo v Pjongčangu le stežka ponovil Soči, na dogodku leta, nogometnem SP v Rusiji, pa nas ne bo zraven. A ni vse le v rezultatskih ciljih, pomembna je pot in ta se za vse naše ase začenja v domači, klubski bazi. Njeno borno stanje niti letos ne kaže blišča na svetovni sceni in ga niti prihodnje leto ne bo, če ne bo bolj otipljivo začutila učinkov nove gospodarske konjunkture.

Zmajevo leto

»Dragon«, kot so Gorana Dragića prekrstili onstran Atlantika, je slovenski košarki in kolektivnemu športu dal nove razsežnosti. Ni pomemben cilj, pomembna je pot, ki pripelje do cilja. Foto: Murad Sezer/Reuters

Prijavi sovražni govor