Podobno, kakor smo nekdaj rekli za družbeni proizvod, tudi za bruto domači proizvod rečemo, da je to seštevek tistega, kar družba ustvari v enem letu. Kdo to ustvari in kdo to drži v rokah, pa si je teže predstavljati. Ne le, če rečemo, da je lanskega kosmatega proizvoda za 34,9 milijarde evrov, predlanskega za 37,1 milijarde, onega iz leta 2007 za 34,6 milijarde. To se nam zde debele številke, čeprav nas je v Sloveniji v kitajskih, ameriških ali ruskih očeh le za eno njihovo ne prav veliko mesto.
Če preračunamo slovenski BDP na »glavo« prebivalca, so številke za naše družinske oči visoke: leta 2006 za 17.061 evrov, predlani za 18.367, lani za 17.092 evrov. Tričlanska družina je bila torej lani v slovenskem BDP udeležena s 51.276 evri. Gre seveda le za računsko udeležbo, saj je bilo lani enoletne povprečne kosmate plače le za 17.268 evrov. Ob vsej škodljivosti lanskega nazadovanja to nazadovanje računsko le ni večje, kakor je bilo tisto leta 2007. In menda ne bomo rekli, da se takrat s tistim ni dalo živeti. Hkrati je bil takratni slovenski BDP na prebivalca sicer za dobrih 47 odstotkov manjši od avstrijskega, a za 11 odstotkov večji od portugalskega, za 39 odstotkov večji od češkega itd. Da ne govorimo o višini računskih popravkov našega BDP za posamezna leta, ki jih je na prebivalca za več, kot je celoletnega BDP v nekaterih nerazvitih državah.
Če so nam zdaj naračunali, da smo pri BDP nazadovali »le« za dve leti, torej približno na raven leta 2007, pa ob tem ne smemo pozabiti, da so nazadovanja marsikje precej večja. Pri številu brezposelnih smo pri nezavidljivem stanju z začetka leta 2003. Lanski izvoz smo primerjali z letom 2005. Lanska industrijska proizvodnja je bila le za 4,1 odstotka večja, kakor je bila leta 2003, kar pomeni, da količinsko stagnira že četrt stoletja. Leta 2003 smo bili namreč v obdobju, ko smo po prejšnji krizi šele lovili količinske dosežke, ki jih je slovenska industrija dosegala v najboljših letih socializma.
Slabost našega nazadovanja se torej kaže v premajhni učinkovitosti, v vzrokih, ki smo jih desetletja naštevali med vzroki inflacije: v preveliki porabi v primerjavi z ustvarjenim. Račun BDP nas na to očitno ni dovolj opozarjal, saj se je v letih norega zadolževanja veseleje povečeval. Tudi bruseljski način računanja inflacije nas pri tem slepi, saj celo s pomočjo uvoza, torej v Aziji ustvarjenih oblačil, v trenutkih njihovih sezonskih razprodaj briše in skriva obseg opozoril, ki nam bi jih o naši preveliki porabi poslala inflacija.
Edino učinkovito, čeprav žal že predpogrebno opozorilo, je bilo zamrtje posojilnih virov. Kar brez razprav nam je ta denarna suša potegnila izpod rame naložbeno berglo in pokazala, da je naša lastna akumulacija premajhna. Ker so zadolževanje kot berglo na poti k večji porabi očitno uporabljali tudi številni tuji kupci našega blaga in storitev, sta se zmanjšala naš izvoz in prodaja doma.
Tudi gibanja BDP zadnjih treh četrtletij kažejo, da je pot iz zdrsa počasna in opotekajoča se. K zmanjševanju lanskega padca sta v drugem polletju pripomogla zlasti izvoz blaga in storitev. To je tudi znana, prava razvojna smer, ki ji moramo pomagati z zanimivejšo ponudbo in bolj privlačnejšimi cenami.
Iz sredine tiskane izdaje Dela
Desetina Slovencev brez osebnega zavarovanja Foto: