Znanja obilo, vitalnosti ne

Pred EP sem starejšemu stanovskemu kolegu Jožetu pojasnil, zakaj ne verjamem v čudež Slovenije – kolajno. Še najmanj zaradi pomanjkanja kakovosti, kar je bilo očitno od prve tekme in ga je bolj ali manj spretno prikrival fanatizem naših košarkarjev. In navijačev. Kaže pa takoj razčistiti, da je Slovenija v tej zasedbi dosegla največ, kar je bilo mogoče.

Nisem zaupal »šjor« Božu. Gospod Maljković je nedvomno košarkarski strokovnjak, ki bi mu stežka solil pamet. Kot nas je podučil Radoslav Nesterović, ima več izkušenj (in tudi znanja) kot vsi navijači v nabito polnih Stožicah. V tem mu ne morem oporekati. Bil bi nor, če bi se spotaknil ob Maljkovićevo strokovnost. Maljković na EP ni bil manj strokoven kot njegovi kolegi, da je tu in tam ob na desetine možnih potez povlekel napačno, pa je povsem razumljivo. Njegov šampionski kolega Vincent Collet je na primer do izločilnih bojev deloval kot diletant, a je hkrati dajal videz, da natanko ve, kdaj bo treba dvigniti formo uma. S čarovnikom Tonyjem Parkerjem sta jo.

Maljkovićeva slabost je bila njegova nevitalnost. Zdel se je kot stari gospod, ki bi rad še užival v tistem, kar najbolj zna. Od prvega dne na položaju slovenskega selektorja mi je deloval kot človek, ki se ni mogel sprijazniti (ali pa se sploh ni zavedal) s tem, da ni več v formi. Hkrati je užival v tem, da je po svojem prepričanju opravljal mesijanstvo med košarkarsko znova evforičnimi Slovenci.

Maljković na EP ni bil dalmatinski »šjor« Božo, marveč le še srbski »čika« Božo. Poln košarkarskih mitov in slavnih bajk iz minulega tisočletja, ki jih je rad delil s sebi zvestim sodelavcem ali občudovalcem. A še tako bister um enkrat začne šepati. Ne odziva se več tako hitro in učinkovito. Na slovensko žalost se je um »čike« Bože upočasnil v tekmi s »trikolori iz Afrike in s Karibov«, takrat, ko bi brata Dragić in drugi naši reprezentanti najbolj potrebovali bliskovite odzive in zamisli strokovnega štaba.

Maljkovićev izbor za selektorja je bil na nek način alibi snovalcev eura, ki so imeli plebiscitarno podporo navijačev, utrujenih od neuspehov domačih selektorjev. Potrebovali so človeka z ugledom, slovesom in zmagovalno avro. Maljković je vse to imel, čeprav je že marsikaj od tega zbledelo. Ni bil drag, kot mislijo mnogi, ni bil niti poceni, pač pa je stal toliko, kot je bila na tržišču cena. Njegov ugled je najbrž privlekel pokrovitelja več in je izplačal tudi kakšnega funkcionarja. Dal je tudi verodostojnost. Kar so selektorji selektorja prezrli, je bila povsem stvar narave ali pa ocene, da je nekoč uspešen klubski trener, ki ga je odlikoval trd 24-urni delavnik, lahko selektor. Ali njegov način dela sploh lahko ustreza vlogi selektorja? Ključno je bilo to, da niso uvideli, da Maljković že pred tremi leti fizično ni bil več kos tako zahtevni nalogi.

Vloga, ki bi mu bila pisana na kožo, bi lahko bila predvsem svetovalne narave.