Tiskane izdaje
Saga o gradnji šestega bloka termoelektrarne v Šoštanju ima veliko vidikov. Poleg energetskega, ekološkega, ekonomskega, tehnološkega ... ima predvsem težavo s korporativnim vodenjem podjetij, ki dejansko vodita investicijo, ter nadzorom nad poslovanjem obeh podjetij in vodenjem projekta. Zato ima vse skupaj koruptivni pridih.
O energetskih in ekoloških vidikih si v lase skačejo različni koncepti, namesto da bi poiskali skupne točke ali kot se všečno reče sinergije. V zdajšnjih razpravah o smiselnosti in smotrnosti pa gre samo še za prepričevanje prepričanih, saj pri najboljši veri nihče ne more trditi, kakšna bo cena električne energije čez eno, kaj šele pet ali deset let. Res se lahko zgodi, da bo imela šestica v določenih obdobjih proizvodno ceno precej nad tržno, vendar ne smemo pozabiti, da je bil prav zato ustanovljen Holding Slovenske elektrarne, ki ustvarja sinergije in prodaja enoten produkt iz različnih proizvodnih virov. Biti slepo prepričan, da se cena elektrike ne bo nikoli več bistveno povišala, je enako kratkovidno, kot je bilo leta 2008 misliti, da obstaja samo še pot navzgor.
Kljub temu pa je ponovna podražitev projekta za 140 milijonov evrov, in to v času recesije, alarmantna za davkoplačevalce, upravičeno pa so zaskrbljeni tudi posavski, zasavski in štajerski energetiki. Najglasnejši so sicer posavski, ker bo krpanje 140-milijonske luknje neizogibno prizadelo tudi gradnjo hidroelektrarn na Savi, ki so mimogrede že požrle tudi približno milijardo evrov, vse skupaj pa bodo prispevale desetino slovenskih potreb po elektriki. Res je, da je bilo hkrati veliko narejenega tudi za poplavno varnost, pa tudi kakšna šola ali cerkev je zrasla na ta račun. Jasno pa je, da jih najbolj skrbi naložba v drugi blok jedrske elektrarne, ki jo imajo že nekaj let vgrajeno v male možgane.
Za venomer dražjo šestico ne moremo kriviti Posavcev, četudi so njihovi politični predstavniki investicijo v določenih obdobjih potrjevali, ampak je treba pogledati v Šaleško dolino, kjer se za oblast nad projektom borita dve struji, kar se odslikava tudi na državni ravni. Verjetno je v vsej zgodbi največji greh, da so vse niti vodenja posla prepuščene ljudem iz Teša, saj bi za tako velik in predvsem drag projekt morali imeti močno in strokovno ekipo, ne samo po tehnični, ampak tudi finančni in predvsem pravni plati, v njej pa bi lahko sedel tudi kakšen tujec z izkušnjami s takimi projekti. Gotovo bi bila ta pomoč cenejša od vseh podpisanih aneksov k osnovni pogodbi. Namesto tega so se odločitve sprejemale v ozkem krogu, nadzor pa so izvajali tisti, ki so sodelovali pri sprejemanju odločitev, zato drugače, kot je, sploh ne more biti.
Kaže pa, da vladi ni najbolj jasno, zakaj je šestica čedalje dražja in kako se s tem spopasti. Klicanje na pomoč računsko sodišče, ki ni pristojno za pregledovanje državnih hčerinskih podjetij, je brca v temo, pozivanje državnega pravobranilstva, naj razišče nepravilnosti, pa zgolj všečno politikantstvo. Dokler ne bo vsebinske revizije projekta in vzpostavljenega rigoroznega nadzora vodenja projekta, se bo cena še dvigala. Ko se bo cena povišala na 1,5 milijarde evrov, nihče ne bo mogel reči, da tega niso že vsi vedeli.
Znova v temo
Klicanje na pomoč računsko sodišče je brca v temo, ker ne more revidirati hčerinskih podjetij.
Objavljeno
18. julij 2013 15.45
