Žrtev, ker je pomagal

Manj kot leto dni je minilo od nove surove smrti policista, ki ga je 44-letnik z lažno prijavo dobesedno zvabil v smrt. Motiv je golo in brezobzirno maščevanje. A se ni maščeval neposredno policistu, ki bi ga kdaj obravnaval zaradi prekrška ali kaznivega dejanja, ampak je sklenil življenje vzeti prvemu v modri uniformi, ki se mu približa. Samo zato, ker opravlja svoje delo.

Po izrečenem sožalju svojcem in prijateljem mladega ter priljubljenega policista in obsodbi dejanj krutega storilca so na vrsto spet prišla opozorila tako vodstva policije kot obeh sindikatov o stanju v slovenski policiji, ki je vse prej kot zavidanja vredno. Predvsem zaradi večletnega klestenja proračunskih sredstev – tako za plače, dodatke kot opremo. Če sta navadno v drugih organizacijah vodstvo in sindikat, ko je govor o denarju, na različnih bregovih, so tu policijska sindikata in vodilni v policiji na istem čolnu.

Delati primerjavi s slabim finančnim stanjem v policiji in tako ekstremnimi primeri, kot sta se zgodila v soboto in avgusta lani, ni ravno utemeljeno, saj je kaj takšnega težko, pravzaprav nemogoče dokazati. Ekstremnih dogodkov žal ni mogoče preprečiti v še tako idealnem sistemu, v katerem imajo policisti najboljšo mogočo opremo in zavidljive plače. Je pa mogoče čas za razprave, da dela policistov ne gre izenačevati z uradniškim poklicem, na kar je kmalu po umoru viškega policista opozoril prvi mož policije.

Policijska služba je vendarle specifična: vse od urnika, pestrega področja dela, do poznavanja zakonodaje. Policisti imajo opravka z nepredvidljivimi, včasih nevarnimi situacijami, so tarča zbadljivk in gneva, ki ga nezadovoljni državljani stresajo nanje, saj so večkrat edini in prvi stik običajnega smrtnika z »državo«. Res je tudi, da se vsakdo samostojno in svobodno odloča za poklic, ki je lahko nevaren in ima slabe delovne pogoje. A če se spustimo na takšno raven razmišljanja, smo na precej tankem ledu, saj za vsak težaven poklic lahko rečemo: »Ah, kaj ti delavci tarnajo, saj so se sami odločili za to delo.«

Če je morda med vladajočimi politiki kaj posluha, da policija dobi primerno (plačno) mesto zunaj sistema javnih uslužbencev, jih je najbrž strah spina, ki bi sledil. Mnogi bi našli razloge za individualno obravnavo. A tvegati sesutje policijskega sistema je še nevarnejše. Vlada, ki dopusti, da se zmanjša že samo občutek varnosti državljanov, kaj šele, da to postane resničnost, nima svetle prihodnosti.

Pogoji dela in plače so eno, kar vpliva na motivacijo policistov; da je njihovo delo vse manj spoštovano, pa je spet poglavje zase. Marsikateremu starejšemu se kolca po miličniških časih, ko je mož z modrim suknjičem predstavljal (straho)spoštovanje. Če nekoga spoštuješ, imaš do njega tudi primeren odnos.

Nekateri policijo ocenjujejo na podlagi mnenja politike (vemo, kako so ti verodostojni, sploh če se znajdejo pod drobnogledom kriminalistov), spet drugi pa težko razumejo, da policija ne piše zakonov, jih le izvršuje. In če so policisti žrtve zaradi opravljanja svojega poslanstva, se nam kot družbi res slabo piše.