Županova rezidenca

Obnovljena Laščakova vila pri Novi Gorici bo služila kot rezidenca župana tamkajšnje mestne občine. Sedanji prvi mož med vrtnicami Matej Arčon je minuli četrtek pohitel s prvoaprilsko šalo, preden je svetnikom sploh dal na mizo predlog o prenosu lastništva vile z izobraževalnega ministrstva na lokalno skupnost. Čez nekaj ur so občinski svetniki, neinformirani in potisnjeni v kot, brez resnega premisleka skorajda soglasno potrdili brezplačni prevzem odsluženega arhitekturnega spomenika lokalnega pomena, za katerega bodo namenili predvidoma najmanj 2,4 milijona evrov, ki jih Nova Gorica (še) nima. Takšne odločitve je mogoče sprejeti le, če se igra s tujim denarjem. V kot pa svetnikov ni potisnil župan z idejo o prenosu, temveč razburjen del javnosti, ki se mu ravnanje z dediščino kot svinja z mehom ne zdi sprejemljivo.

Zamisel o bodoči županovi rezidenci je edina šala v zgodbi o 700 kvadratnih metrov veliki nekdanji stanovanjski hiši bogatega ekstravagantnega arhitekta Antona Laščaka. Če svetniki ne bi potrdili prenosa, bi vila propadla. O tem ni dvoma, saj je država z napovedano dražbo samo izgubljala čas. Zaradi obvez glede varstva kulturne dediščine, ki se jim ne da odreči, vila ne mika ne Kitajcev ne šejkov.

Zahteve o ohranitvi kulturne dediščine pa ob Laščakovi vili trčijo v vrsto paradoksov. Splošni je to, da so vilo prizadele tudi varstvene zahteve, ki močno ožajo izbor vsebin in s tem možnost za oživitev objekta v zasebnih rokah. Ob zahtevi, da mora ostati odprta za javnost, ne bi smeli pozabiti, da ni bila zasnovana za javnost. Še več, z nacionalizacijo stavbe in javnimi vsebinami v njej se je začel njen propad, kar pripelje do novega paradoksa: zakaj zavarovati in varovati nekaj, kar propada?

Zaradi slabega stanja vile je paradoksalna že temeljna varstvena zahteva, ki nalaga preprečevanje škodljivih vplivov na vilo. To pomeni, da je država ne bi smela prepuščati propadanju in vandalizmu. A se je to dogajalo vrsto let in zob časa je vilo tako načel, da je še brezdomci ali nesrečni migranti v bližnji Gorici ne povohajo več. Naslednji paradoks je to, da država sama sebi neuspešno nalaga varovanje dediščine, ki jo bo zdaj navdušena odstopila občini kakor neskončno migreno. Kakor da bi kmet svojo njivo varoval pred zajci in srnami in jo še isti trenutek poklonil sosedu, ki ni kmet. Nesprejemljivo državno zanemarjanje dediščine izvira iz zavednega zanikanja, da je dediščina večni strošek. Če ga država ni sposobna plačati, naj z dediščino ne vztraja.

Župan Arčon je lansko zavrnitev najema in obnove nekdanje remize označil za veliko napako občinskega sveta. Toda (paradoksalno) prenos in bodočo obnovo Laščakove vile bo omogočila prav ta »napaka« svetnikov. S posledičnim razpletom dogodkov je zdaj na voljo 2,4 milijona evrov, ki jih lokalna skupnost ne bi imela kje vzeti, če bi obnavljala remizo.

Paradoksalno je tudi to, da županova šala o županski rezidenci v vili sploh ni slaba ideja. Čeprav govorimo o bogokletnem nadstandardu, ki ga politiki odklanjamo brez pomisleka, a bi v tem primeru vendarle lahko premislili. Župani vile ne bi dobili v trajno last, za nameček bi skupaj s parkom postala protokolarni objekt kot nekakšna bela hiša, ki bi v simboličnem pomenu Novo Gorico postavila kot prvo med enakimi (mestnimi občinami). Vila bi bila lahko poleg tega simbol novogoriške odprtosti, sodobnosti, svobodomiselnosti in naprednosti. Zakaj? Zaradi simboličnega paradoksa. Javnost ter posledično župan in mestni svet so se zavzeli za objekt, ki ga na meji slovanskega in romanskega sveta, še vedno povsem krščanskega območja, zaznamuje – minaret.