Tiskane izdaje
V šestdesetih letih je vesoljska tekma med Sovjetsko zvezo in ZDA popularizirala vesolje in mu odprla prostor v popularni kulturi. Prostor, kamor je drzno zakorakala nova serija.
Zvezdne steze so trajale tri sezone, od septembra 1966 do poletja ljubezni 1969. A skozi 80 epizod, ki nikoli niso imele prav visoke gledanosti, so utopični svet Združene federacije planetov, hrabra posadka raziskovalne vesoljske ladje Enterprise in obljubljeni čari neskončnega vesolja očarali generacije in ustvarili eno najbolj gorečih subkultur med oboževalci znanstvene fantastike, trekije.
Ključ dolgotrajnega uspeha pa se skriva v optimizmu in uporabi znanstvenofantastičnega žanra za prikaz sveta, h kateremu je večina planeta takrat stremela. Sveta, v katerem je sodelovanje pomembnejše kot konflikt, kjer je cilj pridobitev novega znanja, in ne dobička, in kjer so ženske oblečene v zelo kratka krila. Seveda, saj to so bila šestdeseta, začetek svobodne ljubezni, a tudi številnih gibanj za enakopravnost.
Tudi eden največjih voditeljev teh gibanj Martin Luther King je bil treki in bojda so bile Zvezdne steze edina oddaja, ki jo je otrokom dovolil gledati na televiziji. Razlog je bila Nichelle Nichols, ki je v seriji upodobila strokovnjakinjo za komunikacijo, poročnico Uhuro, oziroma kot se je izrazil King: »Edina Afroameričanka na televiziji z vlogo, ki jo je vredno igrati.«
Korenine politike Zvezdnih stez sovpadajo s politično doktrino ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, ki ga je avtor oddaje Gene Roddenberry odkrito občudoval. Kennedyjeva doktrina je tudi temelj slavne osnovne direktive Federacije o nevmešavanju v manj razvite civilizacije, a tako kot so doktrino kršili v resnični politiki, so direktivo skoraj zmeraj tudi na televiziji.
Foto: Promocijsko gradivo
Na vmešavanje je seveda pomembno vplivala narativna potreba po akciji in dejstvo, da so se Roddenberry in številni njegovi sodelavci pred tem kalili v vesternih, ki so bili stalnica ameriške televizijske in filmske produkcije do začetka šestdesetih. Ker je za prepričevanje o napredku eliti treba ponuditi reference na nekaj znanega, je Roddenberry koncept nove serije televizijskim mrežam predstavljal kot vestern v vesolju. Po strukturi zgodbe posameznih epizod, dinamiki in prevladujoči temi življenja na meji znanega je to res bil vestern, le prerija je bila veliko bolj prostrana.
Znanstvenofantastična zasnova je pripomogla tudi k vključitvi nacionalno in rasno raznolike posadke, ki so jo sestavljali: ruski navigator Chekov, japonski pilot Sulu, škotski inženir Scotty, afroameriška poročnica za komunikacije Uhura in vesoljec Spock kot prvi oficir. Zdravnik McCoy in kapitan Kirk sta bila bela Američana, čeprav je slednjega igral Kanadčan William Shatner.
Televizijska mreža je sprva nasprotovala temu babilonskemu stolpu med posadkami, a so jih avtorji, kostumografi in mojstri za masko prepričali s tem, ko so ustvarili tako zelo pisane in drugačne vesoljske rase, da je bila ekipa Enterprisa videti skoraj monolitna.
Ko je Roddenberry odkril, koliko moči mu daje možnost znanstvenofantastične distrakcije, so cenzorji hodili preverjat le še ustreznost dolžine kril in globine dekoltejev, medtem pa so scenaristi brez skrbi skozi ZF-zgodbe komentirali vojno v Vietnamu, sojenja nacistom, ki so bili ujeti po desetletjih bega, nevarnost jedrske vojne in celo nadležnost hipijev. Čeprav so Zvezdne steze sledile številnim istim idealom o miru in svobodi, Gene Roddenberry otrok cvetja ni posebej čislal in jih je v eni od epizod prikazal kot naivneže, ki gredo z blaženim nasmehom v smrt.
Posadka je izžarevala seksapil, tako zaradi preudarne izbire igralcev kot tudi kostumov ter pogostih ljubezenskih dogodivščin, v katere so se zapletali. To velja predvsem za kapitana Kirka, ki je bil glavni fokus oboževalk serije, čeprav je skrivnosten in z logiko obremenjen Spock občasno prejel več ljubezenskih pisem. Pisanje je bila namreč v šestdesetih precej pogosta praksa.
Največ korespondence so prejeli novembra 1968, ko je epizoda vključevala enega prvih medrasnih poljubov na televiziji, med kapitanom Kirkom in poročnico Uhuro. Kot je v avtobiografiji razložila Nichelle Nichols, so jo v večini pisem spraševali, kako se je poljubljati s Kirkom, večina Shatnerjevih pa, kako je poljubiti Uhuro. Le en bralec je pisal, da nasprotuje mešanju ras, a razume, da se »polnokrvni Američan, kot je Kirk, ne bi mogel upreti taki lepotici v svojem objemu«. Kar pove precej o vplivu serije na rasizem.
Deset let po slovesu z malih ekranov so se Zvezdne steze vrnile s filmom. Ta je skušal graditi na kultnem statusu serije in popularizaciji vesoljske opere, ki jo je prinesla Vojna zvezd, a s poraznim rezultatom. Sledilo je v naglici posneto nadaljevanje z minimalnim proračunom, Khanov bes, ki pa je postalo nepričakovana uspešnica. Podoben vzorec se je nato ponavljal, saj sode različice filmov praviloma veljajo za boljše. Konec osemdesetih so se Zvezdne steze vrnile v novi seriji, s prenovljeno Enterprise in novo posadko, na čelu s kapitanom Jean-Lucom Picardom.
Zvezdne steze: Naslednja generacija med trekiji velja za najboljše izmed nadaljevanj. Z leti so sledile še serije Deep Space Nine, Voyager in Enterprise, sočasno pa so v kino prihajali filmi, najprej s Kirkovo posadko, nato s Picardovo, od leta 2009 pa spremljamo vzporedno časovnico z nekoliko drugačnimi različicami izvirne posadke, ki jih upodabljajo mladi privlačni igralci.
Zvezdne steze so zadnjega pol stoletja pomembno vplivale na ZF. Tako ni obdobja, ko ne bi bila na televiziji vsaj ena tovrstna serija, pri čemer so najodmevnejše Bojna ladja Galactica, Babylon 5, Firefly, Zvezdna vrata: Vesolje, Farscape in zadnjih nekaj let še Prostranstvo (The Expanse). Pri tem ne gre zgolj za popularizacijo žanra, temveč za idejo, kaj vse je znotraj njegovih okvirjev mogoče ustvariti. In vpliv seveda sega onkraj televizije in filma tudi v literaturo in glasbo.
Serija je pogosto vplivala na prog rock in druge glasbenike, najbolj opazna pa je seveda pri Beastie Boys, ki pogosto omenjajo junake in koncepte Zvezdnih stez, njihova glasba pa je tudi vključena v nove filme. Posebno poglavje so komične parodije, kot sta odličen film Galaktična pustolovščina in nova serija Orville, potem pa je tukaj še cela industrija erotičnih in pornografskih filmov, ki so zgodba zase.
A vpliv Zvezdnih stez se ne ustavi pri popkulturi, temveč je opazen v celotni družbi, tudi v razvoju estetike in tehnologije. Čeprav je Roddenberry koncepte, kot sta transporter za prežarčenje s točke a do točke b in medicinska diagnostična naprava trikorder, »izumil« za zmanjšanje stroškov produkcije, se jih znanstveniki že desetletja trudijo razviti za dejansko uporabo.
Pred petimi leti je korporacija Qualcomm podprla 10-milijonski natečaj za trikorder, zmagovalec pa je bil izbran aprila letos. Naprava dexter temelji na ipadu s priključenimi senzorji, ki omogočajo zaznavanje trinajstih bolezenskih stanj, vključno z anemijo, sladkorno boleznijo in vnetjem sečevoda. Transporter in nadsvetlobna hitrost »warp« sta še v teoretičnih zasnovah in ni znano, ali sta sploh fizično mogoča, a vse več konceptov Zvezdnih stez je vse manj fantastičnih.
