Tiskane izdaje
V njej smo lahko ugotovili, da štirje kandidati (L. Novak, R. Tomc, B. Pahor in M. Šarec) rutinirano obvladajo politično obrt, da se je M. M. Brenčič sicer naučila odgovorov na vsa pričakovana vprašanja (nepričakovanih novinarji niti ne postavljajo), a je očitno, da se v vlogi politika, ki mora poznati vse teme, ne znajde prav dobro, in da preostali kandidati znajo zabavati z naivnimi predstavami o tem, kaj vse bi kot predsednice/predsedniki znali rešiti.
Odgovori vseh pa so, očitno iz strahu, da bi koga s kakšnim trdim stališčem preveč razburili, dolgočasno klišejski. Ker manjkajo tudi vložki B. Pahorja, ki nas je pred petimi leti zabaval z dnevnim menjavanjem poklicev, tokrat pa je ves čas zgolj pohodnik, bi lahko rekli, da se v tej kampanji ni zgodilo nič omembe vrednega. Pa vendar ni tako. Zgodil se je namreč nespodoben napad na enega od kandidatov in niti eden od preostalih kandidatov tega ni obsodil. Kar kaže, da niso dovolj primerni za funkcijo, na katero ciljajo. Še posebej pa je ta molk neprimeren za Boruta Pahorja.
O čem govorim? O treh stavkih, ki jih je Bojan Požar objavil o Marjanu Šarcu na svojem spletnem portalu (pozareport.si), češ da umazane podrobnosti tega kandidata prihajajo na dan. Takole pravi: »Marjan Šarec naj bi bil 'neznanega družinskega porekla'. Bil naj bi v reji; česar doslej ni ne potrdil ne zanikal. Javnost pa ima vso pravico izvedeti, kdo je v resnici kandidat za predsednika republike.« Skratka, o kandidatu ne vemo vsega, nam podtika Požar, če ne vemo, katerega rodu je. Ali, kot je to bolj prostodušno povedal Žan Mahnič iz SDS: »Mene samo zanima, katere narodnosti je.« In jasno – če starši niso Slovenci, potem ne more biti naš predsednik, kajne?!
Zakaj se mi zdi takšen očitek tako nespodoben, da zaznamuje to kampanjo? Konec koncev je Požar Šarcu v istem članku očital tudi hitlerjanstvo, češ da je nekoč nekomu posodil neko knjigo o Hitlerju. Če pustim ob strani, da je smešno utemeljevati hitlerjanstvo s posojanjem knjige o Hitlerju, je to vendarle resen očitek. Brskanje po Šarčevem otroštvu pa je povsem nekaj drugega. Je zanikanje tega, da se kot osebnost razvijemo skozi življenje, z našimi sposobnostmi, prizadevanji, učenjem. Če se podredimo takšnemu razmišljanju, smo takoj v situaciji, ki jo je Miha Mazzini na portalu siol.net ironično orisal z naslednjim nasvetom: »Če iščete službo, si zapomnite: v Sloveniji ne šteje CV, marveč rodovnik.« In nadaljeval: »Fatalistični janzenizem Požarjevo-Mahničeve formule osebnosti ne dopušča drugega kot izgon sposobnih.«
Zapisal sem, da je molk predsedniških kandidatov ob tej diskreditaciji posebej problematičen za Pahorja. Zakaj? Ker več indicev govori o njegovem posebnem razmerju s Požarjem. Začelo se je pred parlamentarnimi volitvami leta 2008 s Požarjevo najavo, da pripravlja biografijo o Borutu Pahorju. Ta naj bi, tako je obljubljal avtor, vsebovala podrobnosti iz političnega zakulisja pa tudi iz Pahorjevega zasebnega življenja. Pahor je takrat izjavil, da je avtorja prosil, naj tega ne stori, a je ta odvrnil, da bo knjigo napisal v vsakem primeru.
Vendar je ni. Ne takrat ne kasneje. Ali zato, ker se je takoj po Pahorjevi zmagi na volitvah Požarjeva hči, sicer lastnica Lanaka Media, ki naj bi biografijo izdala, zaposlila v njegovem kabinetu (vir: Mladina), ali iz kakšnih drugih razlogov, ni nikoli pojasnil. Nadaljevalo pa se je z napadi portala pozareport.si na Pahorjeve protikandidate in kritike. Pred petimi leti na Danila Türka, ko je iz nepomembnih zgodb o predragi poti v Sarajevo in pozabljenem stodolarskem računu v New Yorku delal ključne politične teme.
V tokratni kampanji pa so njegove napade poleg Šarca že dočakali Gregor Golobič, ker si je na preiskovalni komisiji o Tešu 6 drznil opisati Pahorjevo pasivnost pri tem projektu, Nataša Briški, ker je v oddaji Focus na POP TV izjavila, da Pahorju nekam pogosto uhajajo seksistične izjave, in sam, ker sem v Odmevih na TV Slovenija menil, da bi bilo prav, da se Pahor distancira od takšnega pisanju o Šarcu. Šarčevi protikandidati imajo resen razlog za obsodbo pisanja, ki ga poskuša diskreditirati z okoliščinami iz njegovega otroštva: reče se mu etika. Pahor ima še enega več. Z distanciranjem bi odvrnil sume, da indici, ki jih opisujem zgoraj, kažejo na njegovo posebno razmerje s portalom, ki te napade uprizarja. Še je čas.
