Tiskane izdaje
Res je nekaj gnilega v deželi Danski, so si pred dnevi rekli vse bolj obupani ljubitelji košarke v naših krajih ob novici, da so Bakken Bears prekosili Tajfun. Še pred letom bi resda dejali, prava reč, moštvo iz Risskova pri Aarhusu bogu za hrbtom je premagalo svoje priložnostne goste iz Šentjurja, zakaj bi nas moralo to zanimati? Toda šlo je za tekmo pokala FIBA, torej najvišje ravni, ki jo v današnjih kaotičnih razmerah premore mednarodna zveza. V njej pa je bil podprvak najmanjše skandinavske monarhije, za katero do torka mnogi niso vedeli, da ima košarkarje, boljši od šampiona Slovenije. Moštvo iz Hamletove dežele, ki se je nazadnje preizkusila na EP leta 1955 in izgubila vseh osem tekem (tudi z Luksemburgom, za Bolgarijo je zaostala za 74 točk, za Češkoslovaško pa za 72), je ugnalo najboljši klub iz samooklicane majhne države z veliko košarko. Izjemne sile, katere prebivalci s(m)o vsaki dve leti neskončno nesrečni zaradi zapravljene priložnosti za kolajno, ki nam pripada.
Da ne bo pomote, Šentjurčani so v celotni zgodbi le prispodoba. Na svoj zasluženi naslov državnega prvaka so lahko še naprej upravičeno ponosni, ob premiernih korakih v regionalni ligi pa so bili gladko kos tako Krki kot Olimpiji. Hkrati so del zgodbe o novem košarkarskem zemljevidu stare celine, na katerem razlik med majhnimi in velikimi skoraj ni več opaziti. Optimisti prisegajo, da so se donedavni analfabeti pač izurili v metanju na koš, kar je deloma res, realisti vztrajajo, da je večja izenačenost tudi posledica kakovostnega padca dolgoletnih elit, ki je povzročila gnečo med povprečnimi. Evroligaši sicer branijo svoje položaje z rekordnimi proračuni, v prihodnosti bodo še bolj zaprli tekmovalni ustroj, toda trend zadnjih dveh desetletij ne obeta nič dobrega tej lepi panogi. Še posebej v Sloveniji.
Potem ko je pet naših moštev ob začetku Ulebovega evropskega pokala in pokala FIBA doživelo 12 porazov v 17 nastopih, ne smemo prezreti koristnosti primerjave z mednarodnimi tekmeci, pa naj bo vse bolj boleča. Prav tako je lepo, da pohvalimo napredek Dancev, Avstrijcev, Nizozemcev, Ircev, Portugalcev in drugih, da ne govorimo o nemških zasedbah, ki so v zadnjih dveh sezonah zadale Unionu Olimpiji že šest porazov in ostale nepremagane. Toda kaj smo v vsem tem času počeli pri nas? Slepili smo se z dosežki reprezentance, večinoma sestavljene iz »gastarbeiterjev«, in nekdanjimi uspehi klubov ter se ujeli v podobno past kot nekdanji rojaki in še marsikdo. Tekme lige ABA in tudi nacionalnih prvenstev pričajo, da je zaspala celotna nekdanja jugoslovanska regija, ki se zdaj samopomilovalno sklicuje na pomanjkanje denarja. Toda kaj mislite, koliko zaslužijo košarkarji in trenerji na Danskem, Portugalskem, Irskem? Verjemite, niti ne želite vedeti, kdo vse premaguje naše »ase« z oranžno žogo.
Za košarko je nekoč veljalo, da le izjemoma dopušča večja presenečenja, ker moraš med tekmo tolikokrat prikazati tehnično in taktično znanje. Ne moreš se zanašati, da boš po naključju zabil koš in se do konca branil z bunkerjem. Le kaj torej pomeni, da lahko dandanes domala vsakdo premaga vsakogar? Zagotovo ne napredka, kakršnega bi si želeli.
