Tiskane izdaje
Leta 415 je Hipatija, grška poganska matematičarka, astronomka in filozofinja, ki je imela v (rimski) Aleksandriji za žensko neobičajno velik vpliv tudi v zadevah politike, svoje privilegije plačala s krutim koncem - po sporu med aleksandrijskim patriarhom, kasneje Svetim Cirilom, in poganskim mestnim prefektom Orestom, ki je bil njen oboževalec in zaščitnik, so jo brutalno kamenjali do smrti nitrianski duhovniki.
Njeno usodo je v vsakem trenutku določalo krhko razmerje moči med ženski svobodi naklonjenimi in nenaklonjenimi moški. Če verjamemo v verodostojnost filmske ekranizacije njene tragične usode, je imela poleg inteligence in izobrazbe tudi vse druge, v krščanstvu nadvse cenjene atribute ženske veličine: lepoto, milino in krepost. Ker njenega grozovitega konca najverjetneje ne bi soglasno odobravala niti »drhal«, kot je karizmatična akademičarka neuke, krvi lačne in fanatične (krščanske) množice za retorične namene poimenovala kar sama, so jo pod obtožbami čarovništva in kot »vlačugo« na pol javno umorili v nekem templju. Pomagati ji ni mogel nihče, ostala je brez vseh pravic, prepuščena brutalnosti moške samovolje - na prvi pogled realnost nekega drugega časa. Še dolgo je trajalo, da je bil v zahodni kulturi dosežen konsenz o človekovih pravicah.
Leta 2015, natanko 1600 let kasneje, je svoje razčlovečenje in smrt doživela 33-letna ženska iz Velenja. Seveda ne na očeh javnosti, to že dolgo ni več družbeno sprejemljivo, temveč - kot mnoge žene, partnerke in bivše partnerke pred njo -, v varni zasebnosti intimnopartnerskega odnosa, kjer je nad njenim življenjem bdel en sam rabelj.
V sodobnem poročevalsko stereotipnem in refleksije oropanem jeziku temu rečejo »družinska tragedija«. Perverzija je še večja, ker je moški že odsedel kazen, ki si jo je prislužil zaradi predhodnega nasilja, in ker pristojne institucije - kot že mnogokrat prej - niso opravile svojega dela. Agonija ženske iz Velenja ni trajala nekaj ur, ampak najverjetneje leta. Po znanem scenariju so se mediji, z redkimi izjemami, (znova) na videz pretreseni spraševali o tem, kaj človeka privede do takšnega dejanja in takoj nato do takojšnjega »globokega obžalovanja«. Svoje obžalovanje je morilec kot sodobni državljan objavil kar na Facebooku (sic!) in tako v zameno za spovednico izbral družbeno omrežje. Toda odgovor je v stroki, tj. ženskih nevladnih organizacijah, ki se ukvarjajo z nasiljem nad ženskami in otroki, že dolgo znan. Ekstremno nasilje ni psihološka uganka, nekaj, kar je nemogoče preprečiti, in še manj nekaj, kar je nemogoče razumeti. In kot že tolikokrat pojasnjeno: »Umor ni izoliran incident, do katerega pride nenadno in nepričakovano. Je dokončno dejanje nasilja v procesu nasilja« (Špela Veselič z Društva SOS telefon).
Kot je znano, praviloma ne gre za neprištevnost storilca, temveč za naklepno, pogosto tudi dlje načrtovano dejanje. Po drugi strani gre za neuravnovešenost, za patološko fiksacijo na tipično družbeno šibkejšo osebo, katere podrejanje služi kot sredstvo dokazovanja, iskanja lastne identitete in lastne vrednosti v hierarhiji obstoječega reda vrednot. Človekove pravice so za takšno osebo, če sploh, abstrakten koncept.
A kaže, da neuravnovešenost ni zgolj v domeni zasebnega, temveč je vse bolj prisotna (in sprejemljiva) tudi v prostoru javne debate. Kričači in kričačke, ki so se jim v kampanji proti spremembam družinskega zakonika penila usta od govora o pravicah otrok, ob ekscesih, kot je velenjski, torej blatantnem kršenju otrokovih pravic v družinskem okolju, pravici do matere, do mentalnega in fizičnega zdravja, ne protestirajo. Toda glede na empirične raziskave in statistiko - in ne glede na naša osebna prepričanja - je eno gotovo: neprimerno več otrok trpi in bo trpelo nasilje staršev nad sabo in nasilje očeta nad materjo, kot jih bo kdaj koli trpelo zaradi tega, ker imajo dva očeta ali dve mami - ob predpostavki, da zanje ustrezno skrbijo, seveda.
Sodelavka Društva SOS telefon, D. Lešnik Mugnaioni, navaja ocene strokovnjakov, da od 40 do 70 odstotkov moških, ki so fizično nasilni do svojih partnerk, izvaja nasilje tudi nad svojimi otroki, in da približno polovica žensk, ki so telesno zlorabljene, zlorablja svoje otroke« (več na spletni strani Društva SOS).
Hkrati nas z javnega medija o pomenu tradicionalne zakonske zveze in (ne)naravnosti podučujejo z vse mogočimi konservativizmi oboroženi posamezniki (na primer terapevtka za »osveščanje energije in zdravo spolnost« hetero parov, predsednica Kluba »Češplja«!!? - bog pomagaj!). Od gospe smo se naučili še, da je treba razumeti svoje (človekove) pravice v neposredni odvisnosti od stopnje odrekanja teh istih (človekovih) pravic Drugemu. Poleg, jasno, razvpitih domačih radikalcev, ki jim, medtem ko jim odpoveduje gostoljubnost celo Facebook, slovenski mediji nudijo obilo možnosti za izražanje antiintelektualnih prepričanj in predsodkov. Ob poplavi lažnih prerokov in strokovnjakov (v imenu pravice do lastnega mnenja?) nestrpnost in neuravnovešenost preprosto nista (več) ovira.
A kot je razvidno iz potekajoče ameriške volilne kampanje, pade v vsaki deželi tudi seme največjega primitivizma slej ko prej na plodna tla. Družbene posledice pripuščanja vse bolj radikalnega in sovražnega v medijski prostor (v imenu svobode govora?) pa so gotovo bolj daljnosežne, kot bi dali slutiti posamični, za nekatere zabavni ekscesni nastopi posameznika ali posameznice. Mogoče se je celo strinjati, da podporniki novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih niso imeli jasnih in prepričljivih argumentov. Toda ali je prav, da so jih bili glede na že dosežene družbene konsenze in antisocialni diskurz nasprotnikov sploh dolžni imeti?
Otrok potrebuje očeta in mater. Kdo se ne bi strinjal? Mimogrede, žrtev iz Velenja je bila mati štirih otrok. Dejstvo je, da mnogo otrok vsaj enega od staršev izgubi, preden odrastejo, največ zato, ker ta odide, bodisi po lastni volji ali ker z nasiljem ogroža lastno družino. Sodeč po statistikah je to daleč najpogosteje oče. V Sloveniji imamo namreč januarja 2015 registriranih 116.000 mater z otroki in nekaj manj kot 27.000 očetov z otroki. Ne nazadnje, nimam vtisa, da bi medijsko spromovirane zaščitnike otrok zanimale dejanske, vse hujše stiske vse večjega števila otrok, ki dokazano živijo v revščini in bedi. Prav tako se ne spomnim, da bi slišala njihovo kričanje ali vsaj droben protest ob življenje ogrožajočem ravnanju z begunskimi dojenčki in malčki v preteklem letu, ki je (bilo) v očitnem nasprotju z otrokovimi pravicami. So (bodo) kdaj dvignili glas proti nasilju, ki se, kot kažejo statistike, (pre)pogosto dogaja - glede na to, da so te proporcionalno prevladujoče - predvsem v tradicionalnih družinah? Se agresivni promotorji tradicije in hetero vrednot sprašujejo o tem, ali bi bilo otroku, ki trpi hudo (psihično, telesno ali spolno) nasilje bioloških staršev, res mar, kakšnega spola in spolne usmerjenosti sta njegova nova, skrbna in družbeno odgovorna starša? Imaginarne stiske otrok, torej fantazme, ki jih rojevajo odrasli možgani, nimajo nič skupnega z realnimi problemi in stiskami otrok.
Nekaj številk: od leta 2010-2014 je bilo na leto približno 1590 žensk žrtev družinskega nasilja, od tega okrog 550 z evidentiranimi telesnimi poškodbami; do sredine leta 2015 je bilo v Sloveniji skupaj kar 24 (dokončanih) umorov, podatka koliko od teh je bilo žensk, žrtev nasilja, nimamo, a glede na trende preteklih let je sklepati, da (vsaj) polovica; umorov žensk je bilo v letu 2014 šest (od skupno 13), v letu 2013 štiri (od skupno 6), v letu 2012 sedem (od skupno 10), v letu 2011 deset (od skupno 12). (Za leto 2010 podatki GPU odstopajo od podatkov SURS: prvi kažejo skupaj 8 umorov, drugi 10 umorov žensk.) Morda je Slovenija še vedno najvarnejša država glede na število umorov na 100.000 prebivalcev, a to bo veljalo za moške precej bolj kot za ženske. Nasilje nad ženskami je globoko zakoreninjen družbeni problem, specifika tega nasilja pa je v tem, da ima izvor v neenakosti spolov in diskriminaciji družbeno šibkejših.
Novinarji tipično poročajo o »družinskih tragedijah«, menda je »statistično gledano najverjetneje, da bo življenje Slovenca ogrozil družinski član, večino umorov in ubojev namreč zagrešijo žrtvini najbližji« (Delo, 4. januar 2016). Vemo, da je ta Slovenec v resnici Slovenka, saj - kot v nadaljevanju pokaže taisti prispevek -, absolutno prevladujejo umori žensk s strani partnerja. Kaj se je torej za umorjeno Velenjčanjko in mnoge druge žrtve zares spremenilo od Hipatijinih časov?
Kot meni nekdanji nemški zunanji minister, Joschka Fisher (Delo, 8. januar 2016), »svet belega človeka doma ogrožajo priseljevanja, globalizacija trgov delovne sile, enakopravnost spolov ter pravna in družbena emancipacija spolnih manjšin. Skratka, te družbe doživljajo proces, v katerem se tresejo temelji tradicionalnih vlog in vzorcev vedênja«.
Razumemo in sprejemamo koncept človekovih pravic? Ali nam v vsakdanjem življenju kaj pomenijo? Ko ne gre zame in moje pravice, seveda.
