Tiskane izdaje
Zbudim se v Sloveniji leta 2041. O, kako lepo. Ob balkonu mi čivkajo vrabčki, sonce mi sije v spalnico in me opominja, da moram začeti nov delovni dan. Kajti moja generacija je generacija, ki je vse življenje opravljala prekarna dela, kar pomeni, da bomo kondicijo morali vzdrževati do smrti. Tek, prehranska dopolnila, kitajska tradicionalna medicina, joga, tai chi, da, to je realnost moje generacije, ki se bo do leta 2041 morala spomniti prekleto dobre rešitve zase, če ji bo, denimo, zatajilo zdravje.
Nikogar ne poznam, ki ne bi rad zavrtel kolesja časa nazaj in odšel v tujino, ko je bil še svež diplomant z diplomo. Ko bi vsaj vedeli ... Pa nismo vedeli, naša smola. Da pa bi se izognili še jamranju v prihodnje, bi bilo dobro delati na sedanjosti.
Nekako smo že vsi siti tega, da nenehno poslušamo o letih 1945 in 1991. Kar se tiče prve letnice: zahodni svet še vedno slavi obletnico zmage nad fašizmom in nacizmom, kvizgling je na Norveškem še vedno negativno poimenovanje, tukaj pa imam občutek, kot da je marsikomu žal, da ne govorimo nemško. No, za te imam novico. Zdaj smo v EU in nemško govoreče države so na dosegu roke, dobesedno in metaforično.
Kar pa se tiče leta 1991: morda so bili nameni res dobri, ampak potem je šlo vse narobe. Narod žal ne more živeti samo od nakupovanja v nakupovalnih centrih in vsi nismo rojeni za podjetnike, zato se mi je tisto sumljivo privatiziranje že takrat zdelo čudno, nelogično. Izgubiš en trg, poiščeš drugega. toda zakaj se truditi? Če nisi vložil niti centa svojega denarja v nek posel, se pač ni treba pretirano pretegniti, ne, škoda vsake kapljice znoja.
To je prva zgodovinska anomalija, ki jo je treba popraviti. Koga briga, kdo je bil domobranec ali partizan in podobno. Se je, po drugi strani, že kdo kdaj vprašal, koliko življenj je bilo uničenih zaradi ropanja državnega premoženja, pardon, privatizacije. Tako posredno kot neposredno. To je tista zgodovinska krivica, ki hrepeni po »spravi«, ne pa ideološke oznake.
Torej, leta 2041 vsi, ki so sodelovali pri ropanju, čepijo za zapahi. Vsi ljudje bi morali delati. Ulice in lokali bi morali sredi dopoldneva samevati, ker bi ljudje, pazi, delali. Vsi bi morali dostojanstveno in pošteno živeti od svojega dela. Vsaj tako je bilo v mojem otroštvu. Ljubljana bi postala živahna trgovska meka južne Evrope.
Poglej, v tem času smo postali celo multikulturni. V pravem pomenu besede. Razredi v osnovnih in srednjih šolah so »malo mešano«. Ulice so barvite, obrazi so nasmejani.
Zgledovati bi se morali po Avstriji. Ste vedeli, da so pred nekaj leti hoteli izgnati turško deklico, pa je nekaj deset tisoč
Avstrijcev šlo na ulice? To vem, ker imam prijatelje tam. To so ljudje, kakršne bi hotela imeti ob sebi. Avstrijce imamo nekako pregovorno za hladne in nacionalistične, toda to ni res. Mogoče smo geografsko sosedje, toda ne sežemo jim niti do kolen.
Vsaj če bi se lahko vsaj približno merili z njimi, kar se tiče zaščite malega človeka. Zakaj moramo iz zahoda kopirati same neumnosti, zakaj ne tudi kaj lepega? Pa bi bilo marsikaj drugače.
***
Na Delu smo se pred 25. rojstnim dnem slovenske države odločili skupaj z vami usmeriti pogled v prihodnost.
Zato smo skupini avtorjev z različnih področij družbenega delovanja postavili naslednje vprašanje:
»Kaj bi bilo treba storiti in spremeniti, da bi bila Slovenija čez 25 let država, v kakršni si želim živeti?«
Njihova razmišljanja lahko vsak dan prebirate na mnenjskih straneh tiskanega Dela in na Delo.si, obenem pa vas vabimo, da tudi vi prispevate svoje poglede na Slovenijo leta 2041. Pošljite nam jih na elektronski naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in izbrane bomo objavili na naši spletni strani.
