Kako naprej z virusi in drugo »golaznijo
V Delu sem bral svareče besede pomembnih mož. Svarili so pred zanemarjanjem izkušenj, ki so nam jih pravkar naklonile težave z virusi. Pravilno. Vendar tole pisanje ni »pismo bralca«, ni odgovor na tisti članek, za katerega niti ne vem, ali se nanaša na covid-19 ali na kužne bolezni nasploh. Opozarjam na nerodnosti, ki smo jim bili priča ob prav našem boju z »virusom«, in poskušam videti, kaj nas je ta naučil. To počnem seveda kot laik, pričakujem pa, da bodo kakšno misel poskušali izrabiti strokovnjaki.
Trenutno imamo opraviti z virusom covida-19 ali kako že ... Vendar pri tem ugotavljamo, da so nas pametne poteze rešile tudi nekaterih drugih tegob. V obdobju pandemije skoraj ni bilo slišati smrkanja in kihanja in podobnega, kar je v zimskih mesecih tako pogosto in nadležno. Torej smo z zaporo proti »ta pravemu virusu« zavrli tudi širjenje prehladnih bolezni, ki večinoma sploh niso »prehladi« v pravem smislu, temveč le na druge zimske pojave vezane – kužne bolezni. Ne nujno hudo nevarne, a vsaj hudo nadležne. In je med njimi tudi gripa.
Boj z zloglasnim virusom so pri nas začeli z naravnost norim dejanjem. Odstavili so kot direktorja Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) profesorja, »specialista za epidemiologijo, specialista za javno zdravje«. Nadomestili so ga z morda podobno izkušenim kosmatim možem, univerzitetnim asistentom, vendar z »dolgoletnimi izkušnjami (...) predvsem na ... področju preprečevanja odvisnosti od – prepovedanih drog«. Tako so z le enim temeljito premišljenim posegom uspeli 30. aprila 2020 obglaviti dve družbeno, zdravstveno pomembni ustanovi. Obe sta pomembni tudi ali predvsem v boju z epidemijami. A vsaka po svoje.
Res je, da nas lahko kakšne oznake, tudi formalni nazivi, včasih zapeljejo v napačno presojo. Vendar je to vsaj bistveno manj verjetno kot »presoja« na pamet. In o primernosti ali neprimernosti omenjenih mož na omenjenih mestih nismo izvedeli kaj dosti.
Ko bi med vojno kdo storil greh podobne teže, ga ne bi obravnavali kot neumnost, noro dejanje, temveč kot veleizdajo. Sicer pa – kaj nismo v vojnem stanju? Ljudje nam umirajo, sodržavljani nam umirajo. Najbolj izpostavljeni borci – zdravnice, zdravniki, sestre – potijo krvavi pot, v zaledju pa se mastijo vojni dobičkarji. Še druge aluzije in vzporednice se naravnost vsiljujejo, bi jih moral omeniti, a jih bom zamolčal. To je spet priložnost za »razdvajanje naroda« in ve se, kdo bi obveljal za krivca.
Namesto navodil in pojasnil smo bili na poti skozi epidemijo deležni skoraj le zapovedi in prepovedi. Garniranih celo s tako kontraproduktivnimi nasveti, kot »Izkoristite ta čas, dokler še smete!« – ali z nekim podobnim nesmislom. Nezaslišano.
Sodeč po zgoraj omenjenih spremljevalnih prednostih primernega ravnanja, se bo vredno v prihodnje preprosto drugače obnašati. Splača se nam spremeniti nekatere vsakdanje običaje in navade, pozdravljanje, izražanje naklonjenosti, oprijemanje vsega mogočega in še kaj.
Spreminjanje vsakdanjih ritualov pa ni lahka stvar. Nekaterim je prav mučna.
Najbrž je bistveno čim manj prijemanja z dlanjo, tukaj ne bo nespodobna raba zelo priročnih komolcev. Neverjetno, kaj vse lahko opravimo kar z njimi, ne da bi bili nesramni, ne da bi jih izrabili za tista prislovična dejanja.
Ja, pa umivanje z milom. Kjer že naletimo na vprašanje? Tako dosledno nas napotujejo na »umivanje z milom«, da srednješolsko pretirano izobražen in rahlo dementen penzionist postane pozoren. Je vse, kar nam trgovci ponujajo kot milo – res milo? Sem sicer prepričan, da je kak detergent pri tem enako učinkovit, a kaj se ve. Kak pooblaščenec ali vsaj strokovnjak bi nam to lahko vsaj namignil, označil kot prav ali napačno. In konec koncev, ali temeljito spiranje z vodo tudi kaj zaleže ali čisto nič? Da se znajdeš kje brez vsepričujočega mila, v resnici ni čisto nepredstavljivo.
Ja, pa sploh pogosto umivanje!
Prijateljski stisk roke, ki je lahko veliko povedal, bo težko nadomestiti. Zlasti ne s komolčenjem, ki se je sicer že tako zoprno uveljavilo in najbrž marsikomu ni všeč. Tako kot meni.
Za silo pa gre s pozdravom, kot je zelo razširjen po Daljnem vzhodu, z rahlim priklonom, z desnico na srcu. Ne zamenjajte tega s tistim togim, soldaškim priklonom, kot ga očitno prakticirajo Japonci.
Pa pustimo to naivno razglabljanje, čeprav se mi nikakor ne zdi čisto nepomembno. Lahko ga vzamete za hec ali tudi malo zares, vsekakor pa gre meni čisto zares na živce, ko gledam na televiziji tisto novodobno, brezdušno komolčenje ali komolčkanje. In kakšna finesa, ki nakazuje vsaj malo čustva, nikakor ni odveč v svetu, kjer smo morali v taki meri zmanjšati osebne stike. Kar so označili celo s »socialno distanco« (ali kako so že to imenovali), kot da ni že fizična distanca dovolj nadležna reč.
Epidemiologi očitno pripisujejo velik pomen nošenju maske. Ta torej vsaj znižuje verjetnost okužbe, stoodstotnega varovala pa itak ne poznamo. In nošenje maske je »najcenejše«, kar lahko zahtevamo, kar si lahko privoščimo. Končno smo se v veliki meri navadili na nošenje kravate, ki ni nič manj nadležna. Maska bi nam morala postati tako domača kot gate in hlačke. Končno Kitajci menda že od nekdaj pešačijo in kolesarijo s tistimi »belimi nagobčniki«. Seveda ne zaradi mikrobov, temveč zaradi prahu, ki ga nosi veter iz severovzhodnih prostranstev.
Vem, mnogim se bo zdelo tole moje pisanje naivno. A prav tovrstno razmišljanje je umanjkalo, pa bi danes ne srečevali množic, ki protestirajo proti nujnim higienskim, protivirusnim ukrepom. Spet kontraproduktivno, kot je bil zgoraj omenjeni začetek. Spet slutimo pojav kvizlinških enot v boju rame ob ramenu z našim skupnim sovražnikom. Čakajo le še novega/norega vodjo, da nas začno učinkoviteje uničevati.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
Boris Sket, Ljubljana
