Tiskane izdaje
V slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) je vidik izobraževanja obsojenih oseb pomemben dejavnik k osebnemu napredku zaprtih in se v praksi relativno dobro uveljavlja. Kajti izobraževanje, poleg praktične koristi, pomeni osebnostno rast, vpliva na samozavest, se pravi, pripomore k razvoju in uspehu zaprte osebe.
Izzivalno pa je vprašanje, kako spodbuditi zapornike k izobraževanju; kako jim pomagati vzbuditi zanimanje za znanje, spodbuditi zavest na višjo raven glede samospoštovanja in vere v lastne sposobnosti.
Težav je kar nekaj; številni imajo težave z branjem in pisanjem, kar vpliva na njihovo samopodobo, zato so pogosto tudi možnosti, natančno, sposobnosti za sodelovanje s pedagogi nizke.
Veliko težavo predstavljajo tudi osebni dejavniki, kot so zloraba psihotropnih snovi, kar ima številne negativne učinke pri učenju oziroma pogosto je pri zasvojenih učenje povsem onemogočeno. Vendar je potrebno poudariti, da so izobraževalni programi v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) prilagojeni potrebam posamezniku, čeprav mora biti kvalifikacija v kazenski ustanovi enakovredna kvalifikaciji pridobljeni zunaj zapora.
Na izobraževanje se v zaporih pogosto gleda kot na drugorazredno aktivnost, zato Odbor ministrov (Odbor ministrov Sveta Evrope, 1990) meni, da bi moralo imeti izobraževanje v ZPKZ isti status kot delo, kajti enako vrednotenje učenja in dela lahko spodbudi obsojence k izobraževanju, tako potrjuje primer dobre prakse v drzavah, ki ta vidik uresničujejo (npr. Nekatere skandinavske države, Norveška itn.).
Pomemben vidik oz. dejavnik, ki pripomore k odločitvi obsojenca za izobrazevanje predstavlja tudi njegov odnos z osebjem ustanove; če je ta odnos optimalen, bo zavzel tudi do izobraževanja pozitivno stališče.
Motivacijo predstavlja tudi odnos obsojenca z ostalimi zaprtimi osebami; se pravi vzajemno spodbujanje k izobraževanju, usposabljanju, učenju. Morda pa zgolj k branju ali pisanju. In zlasti slednje je pomembno, saj večino obsojencev pesti frustracija, vezana na kaznivo dejanje ali težko življenje v preteklosti.
Kdo ve, morda bo kdo od obsojencev našel navdih ravno v traumatični izkušnji, in to ne bi bil osamljen primer; na primer E. A. Poe je nekoč dejal, da, »če ne bi imel tako nesrečnega življenja, Krokarja nikoli ne bi napisal« ...
