Tiskane izdaje
Kot da bi renesančni politični teoretik Niccolo Machiavelli, ko je v začetku šestnajstega stoletja napisal politično-filozofsko delo Vladar, zrl daleč v prihodnost, celo sem, do današnje globalne družbe, v čas neoliberalistične politike in tržne ekonomije. Bil je prvi, ki je ločil etiko od politike. In zdi se, da je vedel, kaj bo iz tega pognalo.
Stvar je še nekoliko bolj resna, če vzamemo v ozir, da je Machiavelli tudi avtor prve velike italijanske komedije, kjer se čarobni moment pričara s čudežnim napojem oz. z opojno substanco, mandragolo pianto, starodavnim anestetikom (in menda afrodiziakom), skratka z magijo, na kar namigne že sam naslov komedije, ki je ime te rastline. Torej, če je ta izjemni teoretik, ki je bil hkrati nadarjeni komediograf, napisal Vladarja, je bila njegova intenca evidentiranja nič več, nič manj, smrtno resna. Epohalna zadeva. In danes vemo, da je. Le da mogoče v ne povsem razumljenem smislu. Kajti, ko je Machiavelli opisoval brezskrupulozno držo vladarja (oblasti), ki naj bi jo le-ta imel/a, če hoče dobro vladati, na stanje amoralnosti, kot ustvarjalec ni mogel gledati drugače kot le iz ustvarjalnega kota, ki je lahko edino etični, in v smislu miselnega prebliska, višje ravni, če hočemo, nauka. Pozneje, v povezavi z deskripcijo drže in lastnosti v Vladarju pa se je uveljavil izraz temna trida, ki združuje tri termine; makiavelizem (popolno pomanjkanje etičnih meril), narcizem (patološko zagledanost vase) in psihopatijo (disocialno osebnost). Tako imamo celostno podobo določene strukture ljudi na dlani, kar bi lahko razumeli tudi v smislu, da je udarec zla blažji, če se nanj pripravimo ...
Tudi sam v službi diplomata, Machiavelli, ki je živel v renesančnem času, v svoje delo ni vpletel teološko-politične utopije, kot bi za ta čas bilo običajno in zapovedano, ampak je z distance do prejšnjih političnih avtorjev, ki so vladarje pojmovali in opisovali idealistično, kot vzor moči in pravičnosti, opisal dejansko stanje; absolutno pomanjkanje morale v politiki, torej vladajočih in posledično najtemnejše strukture človekove biti.
S tem je pokazal, kako trpeč moralist je bil sam, že zato, ker je vse to vedel, zaznaval in razumel. Machiavelli torej sodi v zgodovino kot veliki moralni lik.
Se nadaljuje ...
***
Zuzanna G. Kraskova, psihoterapevtka
