Kolumna bralke: Kriza identitete in eksistencialna kriza

Sanje se podirajo, obličje v ogledalu je popačeno, ti pa imaš občutek, da si nepomemben, skratka, da si popolna zguba.

Objavljeno
27. oktober 2014 17.44
zaplatil Mnenja
Zuzanna G. Kraskova
Zuzanna G. Kraskova

Kriza identitete, ki jo je v svoji teoriji psihosocialnega razvoja definiral Erik Erikson, je psihično stanje v določenem prelomnem življenskem obdobju, v katerem zaradi motenega občutja kontinuitete nastanejo težave v občutkih identitete.

Z drugimi besedami, je tisti občutek, ko se tvoje življenje zamaje, ko vse tisto, kar si mislil o sebi, ni več stabilno, ko slutiš, da je vse, v kar verjameš, zabloda. Sanje se podirajo, obličje v ogledalu je popačeno, ti pa imaš občutek, da si nepomemben, skratka, da si popolna zguba.

Eksistencialna kriza - na kratko rečeno motena eksistencialna kriza, poškodovana harmonija oziroma nekompatibilno sobivanje s svetom. To moteno harmonijo praviloma spremlja eksistencialno anksioznost, ki v nas zbuja danost bivanja - kot so svoboda, izolacija, smiselnost, odgovornost in smrt, ki jih človeku prinaša avtonomnost, s katero se slehernik rodi.

Soočanje s smrtjo nikomur ni prijetno, saj narekuje tudi prevzemanje tveganja, trpljenje in bolečino. Tovrstna anksioznost je del avtentičnega življenja, pred katero nas nihče ne more zaščititi niti rešiti, saj je del, kot rečeno, z rojstvom pridobljene avtonomnosti.

Psihoterapevti lahko klientom pomagamo, da v tovrstnih kriznih trenutkih odkrijejo pogum in moč v sebi, prevzamejo odgovornost in se osvobodijo - da izstopijo iz skripta.