Tiskane izdaje
Rehabilitacijo oz. tretman v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) opredeljujemo kot niz postopkov in načinov, s katerimi vplivamo na osebo, ki je storila kaznivo dejanje.
Omenjeni postopki so opredeljeni medicinsko, socialno in psihološko, le-te se pa združujejo v celovit tretmanski program, navedene metode pa so nastale po drugi svetovni vojni.
Velja omeniti pristop humane psihologije, enakopravno vlogo med klientom (obsojencem) in terapevtom. Tukaj je treba omeniti penologa Normana Fentona, ki je v postpenalno obravnavo vpel skupinske terapije, (Fenton poudarja pomen čustvenih konfliktov, vpliv skupine na posameznika, izboljšanje socialnega počutja v ustanovi in spodbujanje konstruktivnih medčloveških odnosov).
Izboljšanje medosebnih odnosov pa terja metamorfozo totalitarnih zavodov oz. njihove mikrostrukture, stila vodenja ter organizacijskih, vsebinskih in odnosnih vidikov medčloveške komunikacije na vseh ravneh, s čimer se posledično poveča odprtost in zmanjša totalitarnost institucije (Petrovec, 1999).
Primer dobre prakse iz tujine kaže na spodbudne psihosocialne učinke, ki jih prinaša program urjenja psov v zaporih. Strokovna obravnava obsojenih poteka po individualnih, skupinskih in skupnostnih programih.
Na osnovi pridobljenih podatkov o obsojencu ob nastopu prestajanja kazni in na podlagi individualnih pogovorov ter po posvetu strokovnega tima, se izda program individualnega tretmana. Ki vsebuje opredelitev, oblike vodenja in aktivnosti zaprte osebe.
Med aktivnosti spada tudi urjenje psov, ki poteka pod strokovnim nadzorom, ima pa pozitiven vpliv glede povratništva, kajti s pozitivno motivacijo, s katero obsojenci zapusti zavod za prestajanje zaporne kazni, se pogosto odločijo z delom nadaljevati tudi na prostosti.
Pri nas se takšni programi še ne izvajajo; ne zaradi tega, ker ne bi imeli dovolj psov »za ciljno usmerjeno pomoč«, gre za sistemsko oviro, ki bi je bilo potrebno čim prej odpraviti; O. Strimple (2003) je opazil, da je bilo »le malo tistih, ki so uspeli prepoznati pozitivne učinke, ki jih je imel za obsojence stik z živalmi«, in osebno menim, da je ravno to dejstvo zaskrbljujoče, saj pri nas ni raziskav o učinkih programov urjenja psov na obsojence, ki bi bila po moji presoji nekako nujna, saj popolno resocializiranega obsojenca, naj bi si želela vsaka zdrava družba.
