Kruha in paštete

Slovenija leta 2041: V kakšni državi si želim živeti čez 25 let in kako priti do nje?

Objavljeno
23. junij 2016 19.31
vidic/pasteta
Uršula Zaletelj
Uršula Zaletelj

Če sledim statistikam, se mi po 29,1 letu starosti nasmiha prvi otrok. Če bom pri hrani, ki jo uživam, športu, ki ga ne treniram, in delu, ki ga opravljam, sposobna donositi prvorojenca. Ta bo leta 2041 polnoleten. Bo prestolonaslednik zrl dlje kot do naslednjega konca tedna? Bo videl čudežno tabletko, ki ti za polovico dneva pričara občutek sreče ali bo poln idej živel svojo srečo in razmišljal o čem bolj abstraktnem ...

Predstavljam si, da je naslednji zapis del njegovega pisma bralcev leta 2041. Ne da bi živela življenje namesto njega, temveč da bi ohranila idejo o otroku - trenutno drobtinici na robu mize moje miselne palače -, ki bo lahko živel in ustvarjal v Sloveniji.

»Veseli me, da lahko v vašem časopisu svobodno izrazim svoje mnenje, ne da bi me cenzurirali ali še huje, da bi se moral cenzurirati sam. Iskreno lahko povem, da je kljub pripovedim mojih staršev o nekdaj polarni, celo bipolarni politični sceni v Sloveniji, ta še vedno v p... Je pa nedavno sprejeti zakon o študentskem delu, ki ga generacije študentov čakajo že od osamosvojitve naprej, končno spodbuden. Upam, da me bo država odslej ščitila, da mi ne bo treba delati 15 ur na dan, da bom prejel pošteno plačilo in izkušnje še preden bo prvi razpis a priori te zahteval. Če se bo zakon, kot njegovi kilavi in pokojni predniki izrodil, tako kot se izrodijo mnogi politiki s prihodom na oblast, bom to usrano državo zapustil. In kdo vam bo pri podobnomislečih še ostal? Gotovo kdo, ki bo zaradi paranoje in pregona zahteval drago zdravstveno oskrbo in bo v breme prekrasni Sloveniji. V tem trenutku pa me ne dajejo le skrbi. Petdeset let po osamosvojitvi Slovenije se osamosvajam tudi jaz. Študij bo odprl in osvobodil mojo glavo kot Donat črevesje. Študiral bom in se zabaval, razmišljal in ustvarjal, pomagal in prispeval, delal in ... Živel. Moje življenje pa je pogojeno tudi z drugimi življenji. Zagovornik dobrobiti vseh sem se pripravljen odpovedati lastnemu preobilju za normalno življenje nevidnega, izbrisanega. Takega, ki ne bi smel obstajati, pa ne kot bitje ali on sam, temveč kot koncept kapitalizma, tržnega sistema, kjer imamo vsi enake možnosti. Sedimo pred polno obloženo mizo, a le močnejši in pametnejši sežejo po hrani, kajne? Drobtinice pa pobirajo drobtinice, ki se krušijo od svežega belega kruha, ki je pred tem počasi vzhajal do točke, ko se je že groteskno razlezel. Država, bodi socialna, odreži kos kruha za nevidne in ga razdeli med njih, še vedno ga bo dovolj ostalo.«

Verjamem, da bodo mladi bolj aktivni in kritični do obstoječe politične oblasti. Da bodo izsiljevali z odhodom v tujino le zato, da bo država ponudila več - lobirali bodo, ne grozili. Samo trenutek. Mar nisem mlada? To je sporočilo, ki ga morate prejeti danes, pa ne zato, da bi si vzeli 25 let za udejanjanje sprememb. Hočem, da me pri mojih petdesetih od mene dve leti starejša država nagradi. Z občutkom, da se še vedno razvijam, da počnem tisto, v čemer sem dobra, da sem slišana in upoštevana. Moj glas šteje, tako kot šteje tvoj in njen. Šteje tudi glas drobtinice, čeprav je tanek in oddaljen, in moja, poudarjam, le moja odločitev je, ali ga bom kdaj hotela slišati.

Naj bo šolski esej na maturi 2041 tak kot pričujoč zapis. Uvod naj bo zaključek, zaključek uvod. Hočem, da moj otrok piše svoje življenje brez navodil drugih. Nočem, da ocenjujejo njegov vrstni red in točkujejo besede, ki jih je zajel ali izpustil. Hočem, da je vsebina pred sliko, razmislek pred narekom. Le tako bo drobtinica kdaj kruh, ki ga ne bodo rezali, ampak na njega z užitkom mazali pašteto.

***

Na Delu smo se pred 25. rojstnim dnem slovenske države odločili skupaj z vami usmeriti pogled v prihodnost.

Zato smo skupini avtorjev z različnih področij družbenega delovanja postavili naslednje vprašanje:

»Kaj bi bilo treba storiti in spremeniti, da bi bila Slovenija čez 25 let država, v kakršni si želim živeti?«

Njihova razmišljanja lahko vsak dan prebirate na mnenjskih straneh tiskanega Dela in na Delo.si, obenem pa vas vabimo, da tudi vi prispevate svoje poglede na Slovenijo leta 2041. Pošljite nam jih na elektronski naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in izbrane bomo objavili na naši spletni strani.