Tiskane izdaje
Pred enim mesecem. Zajamem sabo in odgovorim: "Ja, prijavi me na maraton." Sicer le na rekreativni tek, 10-kilometrski, a verjemite, da je to vseeno velik zalogaj za nekoga, ki je vse življenje sovražil tek. Sovražil na tisti srednješolski način, ko smo "morali" teči, ko bi rajši sedeli. Tudi moji treningi niso bili ravno treningi. Mislim, da sem tekaške superge obula desetkrat in jih peljala na približno petkilometrske sprehode.
Na startu. Vse nas zebe in to nas na nek način združuje. Ko se prebijemo bolj v sredino množice, ki čaka na začetek teka, je bolje, celo toplo nam je. Prijetno vzdušje, umirjena energija. Ogrevamo se. Vsak po svoje: s tekom na mestu, z majhnimi poskoki, predvsem pa s spodbudami in toplimi besedami, ki najbolj pomagajo. Počasi se začnemo premikati, zelo počasi, pravzaprav. Kot velika reka, ki se le stežka premika; korak za korakom, stopicamo na mestu. "O, to je moj tempo," vzkliknem in sotekači se zasmejijo. Čutiti je energijo, ki nas združuje. Čutiti je pripadnost.
Končno začnemo teči zares. To ni navaden tek, je veliko več; čas mineva hitreje in table, ki označujejo koliko kilometrov je že za nami, so pogoste. Ni pretežko. Tečem mimo nosečnic, mamic in očkov z vozički, celo slepih tekačev. Večkrat imam mravljince po vsem telesu, ganjena sem. In tečem naprej. Do cilja, kjer nas z glasnim vzklikanjem pozdravijo navijači. Edinstven občutek. Hitro se preoblečem in se odpravim navijati za prijatelje, ki tečejo pravi maraton.
Na 37 kilometru. Stojim in jih gledam, tekače, tiste najbolj vztrajne, maratonce, pred seboj imajo le še nekaj kilometrov. Tečejo v razpotegnjeni koloni, nekateri sami, drugi v parih, tretji v šaljivih skupinicah, a teh je malo. Navijam za njih, navijam z dušo in telesom, z glasnim vzklikanjem in spodbudnimi besedami. Tekačem daje to neverjeten zagon, z nasmehom in leskom v očeh se nam zahvaljujejo, nam navijačem, da jih spodbujamo in da k dogodku prispevamo vso to energijo.
Premišljujem ... in maraton se mi zdi vedno bolj podoben življenju. Dolga pot, mnogo ovinkov, strmine in ravnine. Velikokrat je težko, pa ni važno ali nas boli srce ali noge, vstajamo brez diha zaradi čustev ali napora, včasih želimo obupati, pa nas spodbudijo besede prijateljev ali navijačev.
Sprašujem se, kaj je smisel in cilj življenja in kaj maratona? Le priti na cilj? Mislim, da ne, čeprav zdaj vem, kako lepo je, ko si tam; to neverjetno zadovoljstvo, celo sreča. Dihanje in srce se počasi umirjata. Šele tukaj, na koncu, lahko zrak zajamemo s polnimi pluči in premislimo o naši poti. Poti nazaj ni več, a ostane nam nekaj več, vse misli, ki so se prikradle v naš um (med življenjem ali tekom), vsa čustva, ki so nas prevzela, vsi napori, ki smo jih premagali. Vse to je zdaj del nas in ta občutek, to zadovoljstvo - to je naš cilj.
