Tiskane izdaje
Leta 2014 sem že bila prisiljena odpreti s. p., če sem hotela legalno delati in se preživljati. Verjemite mi, da lahko analitično primerjam položaj delavca v urejeni gospodarski družbi in v s. p. Zelo dobro vem, kaj sem izgubila: kontinuiran strokovni razvoj, socialno in finančno varnost, urejeno delovno okolje, regres, plačano bolniško in dopust, kreditno sposobnost, možnost nagrade, ... in nazadnje zaupanje v državo.
Res je tudi, da se espeji razlikujejo med sabo. Redki so tisti, ki predstavljajo močna gospodarska podjetja, ki zmorejo aktivno sodelovati na gospodarskem trgu, odpirati še dodatna delovna mesta in ustvarjati dobiček. V obdobju 2013-2014 so bili večinoma ustanovljeni espeji pod prisilo; kar pomeni, da če si hotel legalno delati, si moral odpreti s. p., saj je tako zahteval delodajalec. In predvsem ti espeji so potisnjeni na rob družbe in na prag revščine. Na tak način se je zmanjšalo število podjemnih in avtorskih pogodb, ki so zaradi novih obdavčitev postale za delodajalca predrage. In nazadnje se je zmanjšalo število brezposelnih.
Ko odpreš s. p., se moraš najprej pomeniti sam s seboj. Če nisi v odlični psihofizični kondiciji, če nimaš prihrankov in podpore najbližjih, potem imaš že na začetku velike težave. In predvsem si moraš izračunati, ali se ti espe sploh splača, da ne delaš samo za prispevke in stroške. Da ti ostane tudi za življenje (položnice, zavarovanja, odplačevanje kredita, šolanje otrok, izobraževanje ...).
In kako gre meni (sem s.p. pod prisilo)?
Prebijam se iz dneva v dan, iz meseca v mesec. Moj status najbolje opiše verz J. Kovačiča:"Delam, delam, delam, kot zamorc." Sama sem za vse. Naučila sem se pisati ponudbe za delo, konkurirati na razpisih in se ledeno hladno pogajati za pogoje sodelovanja in o plačilu, oziroma o vsem, kar se zapiše v pogodbo. Velikokrat se čez čas prelevim še v izterjevalca, da se zaslužek končno le prilije na moj bančni račun.
Delam veliko, za malo plačilo. Spim premalo, jem nezdravo, neprestano sem v stresu, na preži za novo ponudbo za delo ...Tekmujem s 30 let mlajšimi za projekte, cenkam za cente pri plačilu. Ob tem moram preslišati nesramne pripombe, opazke in tudi verbalno nadlegovanje. Na kratko: delam tisto, kar drugi nočejo, in delam takrat, ko drugi nočejo. Skoraj vsak dan delam 10 do12 ur. Delam tudi za vikende, pozno popoldne in sredi noči. Ni mi težko plezati po stojnici, šraufati police, stojala, nositi težkih škatel ... ko občasno napišem kratek sestavek in ga objavim, je pa to že praznik. Vendar samo z intelektualnim delom ne morem preživeti, zato je treba poprijeti tudi za druga dela.
Ob tem sem se naučila, da je molk zlato. Nič več ne govorim, kje delam, kaj delam. Manj ljudi, ko to ve, bolje je. Ne morejo krožiti zgodbice, ne morejo mi konkurirati in nagajati. Pravilo je tudi, da delodajalci ne vedo drug za drugega. Tako ima vsak občutek, da ti rešuje življenje in da ti nudi zaslužek, ki zadostuje vsaj za golo preživetje.
Kot s. p. se zavedam, da je odločilnega pomena dvoje: koliko imaš zaledja v ljudeh in financah. Brez prihrankov ni nič, in tudi brez podpore najbližjih ni nič. In brez pameti v glavi tudi ne.
Zakaj je treba tako veliko delati? Ker so delodajalci postali stiskaški, za polni delovni čas na mesec espeju ponujajo le 900 evrov bruto. Kar se za začetek sliši lepo, ko odštejemo vse stroške, pa pristanemo na minimalni plači, če sploh. Najnižji prispevki za s. p. na mesec znašajo okoli 350 evrov. Ko odštejemo še fiksne stroške, kot so prevoz na delo, malico, plačilo letne bilance (kar redno zaposlenim delavcem plačuje delodajalec v celoti ali vsaj delno), pa že pademo krepko pod minimalno plačo. In ko odštejemo še vse ostale stroške, kot so položnice za telefon, internet, strošek bencina, parkirnin (ki se nenadoma zvišajo, saj vse nujno potrebujemo za opravljanje dejavnosti) ..., nam od 900 evrov ne ostane nič.
Zato velika večina espejev dela 10 do12 ur na dan. Ali pa smo v breme staršem, življenjskim sopotnikom in počasi, a zagotovo tonemo v revščino. Ob tem mi v glavi odzvanja stavek računovodje: »Ah, že spet eden od tistih espejev, s.p. = socialni problem.« Ker sem nevedno gledala ob njegovi pripombi, mi je pojasnil, da se takim espejem (kot je opisano zgoraj) reče socialni problem, ker ponavadi čez leto dni to tudi postanejo.
Prav tako s. p. delavci nimamo urejenega povračila stroškov iz naslova službenih poti, bivanja v tujini, dnevnic. Vse je odvisno od pogajanj z delodajalcem preden delo sploh sprejmemo. Če v pogodbi nimamo zapisano, da nam delodajalec povrne stroške, ki izhajajo iz naslova službene poti, potem se za to lahko obrišemo pod nosom. Poglejmo hiter izračun, koliko je stroškov s 4-dnevno službeno potjo (povratna letalska karta 550 evrov, bivanje v hotelu oziroma nočitev z zajtrkom 250 evrov, povratni prevoz z intercityjem 25 evrov, viza 35 evorv, coriss zavarovanje 12 evrov, karte za podzemno 20 evrov; vse skupaj 892 evrov). Pa še nič nismo pojedli in popili na službeni poti. Torej, če nam delodajalec ne povrne stroškov službene poti, smo svoj bruto mesečni zaslužek že porabili v štirih dneh!
Zelo pogosto je tudi napačno vrednotenje količine dela. Vsi delodajalci zatrjujejo,da potrebujejo delavca le za nekaj ur na dan. Zelo priljubljeno je delo za 4 ure na dan, oziroma polovična delovna obveznost na mesec (80 ur). Po mesecu takega dela se izkaže, da v resnici delamo 8 ur na dan ali celo več, plačano pa imamo le 4 ure na dan. Pa poglejmo še finančno plat tega: plačani smo po urni postavki, cena se giblje od 3 do 5 evrov. Vzemimo postavko 4 evre, ki je nekje vmes in najbolj pogosta: 4 evre x 80 ur = 320 evrov, za polovično delovno obveznost na mesec nismo zaslužili niti za plačilo najnižjih prispevkov za s.p.!
Nimamo plačanega bolniškega dopusta in letnega dopusta. Kadar zbolimo ali gremo na dopust, se moramo sami dogovoriti za zamenjavo, in v tistem času smo brez zaslužka. Če smo bolni, pa celo ogrozimo svojo pogodbo, saj delodajalec noče bolehnega delavca. Pogodbo nam lahko celo odpove. Delodajalca zanima le naš delovni potencial, izkoristek.
Ker vsi espeji nastopamo kot pravne osebe in imamo sedež podjetja doma, sta naš naslov in davčna številka javno dostopna podatka. To je skrajno sporno, saj imajo naši delodajalci takšne in drugačne spore s strankami oziroma poslovnimi partnerji, ki se danes poslužujejo tudi ustrahovalnih metod za dosego svojega cilja. Nemalokrat se zgodi, da odkrito grožnjo prestrežemo prav espeji, ki za delodajalca opravljamo delo.
Kot s. p. si moramo sami zagotoviti vsa osnovna sredstva, ki jih potrebujemo za delo. V današnjem času v to sodijo pametni telefon, tablica, PC, avto. Zraven prištejemo še vse stroške vzdrževanja, nadgradnje programov, nazadnje pa tudi nakup novih naprav, saj vemo, da hitro zastarijo. Vse to redno zaposlenim delavcem preskrbi in oskrbuje delodajalec. Espeji pa za to skrbimo sami. In nikar ne mislite, da vse te elektronske igračke potrebujejo le managerji in intelektualci. Tudi fizični delavci jih nujno potrebujejo, saj se dnevna poročila o opravljenem delu oddajajo v internetne aplikacije.
O finančni nedisciplini je v Sloveniji veliko govora. Izpostavila bi le, da je zamik plačil tako velik, da včasih že pozabiš, da si delo opravil; govorim o zamiku plačila 30, 45, 60, 90 dni. V vsem tem času pa prispevke in stroške plačujemo iz prihrankov ali pa povečujemo dolgove. Kljub temu, da se učinek našega dela, v nekaterih dejavnostih, pokaže takoj. (Na primer: pospeševanje prodaje, promocije ...).
Zakaj se o tem ne govori, zakaj se o tem nič ne ve?
Ker smo prekarni delavci na silo potisnjeni v ta položaj, v katerem se potem vsak znajde kot ve in zna.
Večina mladih, starih okoli 30 let, še v življenju ni bila zaposlena v urejenem delovne okolju, zato niti ne vedo, kaj redna zaposlitev pomeni.
Sram nas je o tem govoriti, saj s svojim položajem dajemo vtis, da smo nesposobni, da bi v najbolj kreativni in produktivni dobi poskrbeli za svoje preživetje.
Molčimo tudi iz strahu, da bi nas delodajalci prepoznali in nam odvzeli prepotrebno in še tako slabo plačano delo. Skrivamo svoje poslovno življenje tudi zato, ker si ne želimo povečati še večje konkurence pri delodajalcih, ki nam dajejo delo.
Zato smo ujeti v masi brez imena, brez sedanjosti in brez prihodnosti.
MOJI PREDLOGI za izboljšanje položaja espejev:
• določiti najnižjo urno postavko za s. p. (minimum 10 evrov)
• vzpodbuda države za novo odprte s. p. - naj država vsaj 2 leti plačuje vse prispevke zanje
• razbremeniti male podjetnike, znižati davke, prispevke (primanjkljaj iz tega naslova naj država pokrije z obdavčitvijo Cerkve v Sloveniji, saj je velik nepremičninski mogotec in opravlja celo vrsto dejavnosti brez računa, brez davka, brez nadzora ...)
• prisiliti delodajalce, da espeju za zaposlitev za polni ali polovični delovni čas na mesec ponudijo večji bruto znesek kot redno zaposlenim (boste videli, nenadoma bodo začeli redno zaposlovati)
• uvesti učinkovit nadzor nad delodajalci, ki imajo veliko s. p. sodelavcev, saj ponavadi na tak način obidejo zakon in redno ne zaposlijo delavcev, čeprav za to obstaja možnost
• določiti z zakonom, da je delodajalec dolžan povrniti espeju vse stroške, ki izhajajo iz naslova službene poti
• določiti z zakonom, da je delodajalec dolžan upoštevati, da delavcu pripada odmor za malico oziroma kosilo
• določiti z zakonom, da je delodajalec dolžan upoštevati, da delavcu pripada plačan letni dopust
• določiti z zakonom, da je delodajalec dolžan upoštevati, da delavcu pripada plačan bolniški dopust
• država naj nameni proračunska sredstva za organ, ki bo nudil pomoč prekarnim delavcem in to maso ljudi povezal v enotno telo, ki bi vršilo pritisk na kapital, imelo svojega predstavnika med sindikati ...
***
Razprava o prekarnem delu
Ste prekarni delavec? Vas skrbi, da boste to postali? Zaupajte nam svoja stališča in izkušnje in/ali prispevajte ideje o možnih rešitvah. Pošljite nam jih na elektronski naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..
Objavljene prispevke preberite TUKAJ.
