Tiskane izdaje
Na žalost nisem več, za razliko od večine sotrpinov in sotrpink sem imel srečo, da sem bil honorarc prekarc ob stalni službi. Ni slabo, sploh ker sem od doma pisal politično satiro za Večerov Toti List, vmes pa še za dve leti z isto temo sodeloval na Mariborski Katedri. Sem in tja še kakšna reportaža, leta 2008 tudi honorarji od tiskane Blogorole.
Bila so leta, ko kljub minimalni plači in minimalnim honorarjem nisem vedel kam z denarjem in sem varčeval. Bil sem dvakrat nominiran kot družbeno-politično angažiran bloger za edino blogersko nagrado Večerov bobu blog.
Za Večer oziroma Toti list sem pisal sedem let in en mesec, imel sem 247 objav, s tem kar dobro zaslužil, bil lojalen firmi, kar sem še zdaj. Z vsemi na Večeru sem v dobrih odnosih, zdaj tam, kot tudi na Delu in Dnevniku, nadaljujem kot angažiran pisec pisem bralcev. Imam talent za družbene teme in notranjo politiko, dotikam sem tudi socialne politike.
Raje kot marnje o statusu prekariata sem prekarc honorarc, magari za honorar, vreden nekaj evrov. Vse šteje, tako evri kot centi, pa še penzija se ti dan za dnem nabira. Sem poskrbel, da bom imel vsaj eno leto socialni mir, sicer brez plačane pokojnine in zdravstvenega zavarovanja, a s 300 evri in nezgodnim zavarovanjem v programu zaposlitvena rehabilitacija oziroma delovno usposabljanje v domu starejših Pristan v Vipavi. Za Večer smo od 1. aprila 2013, ko so nas nagnali, prekarci honorarci persone non grate.
12,12 evra neto honorarja je težava, ne vem koliko tisočev evrov za gala Večer bobu bob 17. januarja letos pa mala malca. Še bolj kot, kot je rekel moj bivši urednik Totega lista, zero honorarji, moti odmevna tišina uredništva Večera do bivših stalnih honoracev. Nismo vredni vsaj enega telefonskega klica na leto? Smo bili kolateralna škoda pri reševanju Večerove izgube, zdaj pa, ko je nula, vsaj nekaj razgovora Halo Maribor ne bi škodilo. Ravno dragi pri takih honorarjih nismo, zamerili se tudi nikomur nismo, saj smo vedno merili enake vatle do vseh strani. Uporabi in odvrži?
Mene osebno prekarni status ne moti, niti me ne bi motilo, če bi Delo uvedlo Naš list, rubriko politične satire. Kako bo z Večerom šlo dalje, ne vem, vem pa, da brez honorarcev in honorark ne bo posebne številke Večera ob bližajoči se 70-letnici. Če pa bo kaka okrogla miza o položaju nas, bivših in sedanjih honoracev na Delu, z veseljem pridem. Vzamem pa kakršen koli naročen novinarski angažma. To počnem honorarno prekarno že 30 let in ne vidim ovire, da tega po službi in ob vikendih ne bi mogel početi.
Najbolj pa me dvigne neplačevanje novinarskih prispevkov občinskih glasil.
Kako zgleda prekariat, sem občutil marca 2010. Tekst za Toti list sem oddajal ob sredah zvečer, tisti dan sem bil v Ljubljani, takoj po prihodu domov sem že z drisko in trebušnimi krči tekst napisal in oddal, naslednji dan preležal, hodil samo na toaleto in kaj popit, a glej ga šmenta, oddani tekst so objavili šele teden pozneje.
Novinarske sanje bom živel dalje. Ostajam državljanski novinar, za slovensko filantropijo vodim aforistično delavnico in bralni krožek enkrat mesečno v medgeneracijskem središču v hiši sadeži družbe Vipava.
Pa še štajerščine sem se z začasnim delom za Večer nalezel.
***
Razprava o prekarnem delu
Ste prekarni delavec? Vas skrbi, da boste to postali? Zaupajte nam svoja stališča in izkušnje in/ali prispevajte ideje o možnih rešitvah. Pošljite nam jih na elektronski naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..
Objavljene prispevke preberite TUKAJ.
