O prekarnem delu: Sužnji ponižni

»Uči se, da ne boš delala v tovarni ali pometala cest,« je modroval oče, ko sem bila majhna. Poslušna deklica sem se tega držala. Nobeno delo mi ni bilo pretežko. Naivno sem mislila, da te delo res nekoč pripelje do službe. Žal se ta nekoč odmika v neskončno prihodnost.

Večkrat sem srečala koga, za katerega sem menila, da bi mi koristil pri zaposlitvi, a sem vedno naletela na iste oguljene fraze: »A si že diplomirala?« - »Bom čez en teden.« - »Prepozno, mi bi že jutri rabili slavista.« Krasno, si misliš, pa ravno jutri!

Pride dan D, ko diplomiraš. Zdaj ne bo težav, saj so slovenisti iskano blago. Na ZZZS se prijaviš in greš čez vso ponižujočo proceduro, ki je včasih veljala samo za te, ki nimajo osnovne šole. Zagledaš razpis. Na šoli XY iščejo slavista!

Čez en teden dobiš odgovor, da nisi bil izbran - izbran je bil drug kandidat, kdo, ne povejo. Dobro. Ne more vedno uspeti v prvo. Ko se stvar ponovi že dvajsetič, začneš iskati vzrok. Ugotoviš, da brez strokovnega izpita ne bo nič. Naša država za nas, ki se ne pišemo prav, nima denarja, zato gremo opravljat volontersko pripravništvo, povedano drugače - suženjstvo.

Po pogovorih z ravnatelji najdeš šolo, ki ti bo naredila to strašansko uslugo, pokličeš še na ZRSS in na MMŠ, da jih vprašaš, kako je s tem volonterskim pripravništvom. Edini odgovor, ki ga zmorejo v ustanovi, ki se ukvarja z zaposlovanjem kadrov, je, da delaš zastonj. Drugega (na primer koliko časa to delaš) ne ve nihče. Delaš, dokler ne znoriš ali bankrotiraš. Po sedmih mesecih se nekdo od preplačanih uradnikov spomni, da bi bilo dobro napisati trajanje tega famoznega pripravništva (ni se jim več ljubilo blamirati se po telefonu). Na spletu so objavili, da to pripravništvo traja šest mesecev. Bravo! V tem času ti kot sužnju ne pripada plačilo, kaj šele, da bi kaj pojedel, glede prevoza pa - noge te menda nesejo. Prijaviš se na domači šoli. Zastonj te brez težav vzamejo, za nadomeščanje ne - nimaš strokovnega, pa se Kralj Veličastni ravnatelj bojijo inšpekcije. Za nameček zaposlijo kolegico, ki živi v sto kilometrov oddaljenem kraju, ki je tudi rojstni kraj Kralja Veličastnega ravnatelja. Ko nekako prebaviš kepo, ki ti je obležala v želodcu, izveš, da Gospa Kolegica privilegirana, ki dela za denar, tudi nima strokovnega izpita.

Mine sedemmesečni križev pot in končno se ti prikaže priložnost, da bi našel prvo zaposlitev. Če ti že uspe priti na razgovor, te nekateri ravnatelji sprašujejo vse mogoče neumnosti. Večje bedarije kot sprašujejo, večja je verjetnost, da je delovno mesto že oddano. Tu je nekaj cvetk z razgovorov - šole in ravnatelje bom zamolčala:

• Na šoli v okolici Ljubljane me je ravnateljica vprašala, kaj vem o njihovi šoli. Ali bi morala vedeti kaj razen tega, da iščejo slovenista v osnovni šoli? Moj odgovor: »Da je to osnovna šola, več pa ne vem. Če me zaposlite, bom pa vedela vse.« Neumno vprašanje - neumen odgovor. Čez nekaj let sem prebrala, da je ta veleumna OSNOVNA šola posebna v tem, da se gredo neko specialno Montessori ali Glasgow pedagogiko. Če bi bile te pedagogike kaj vredne, bi današnja mladina znala na faksu priti na govorilne ure brez staršev.

• Druga je bila zaposlitev po priporočilu kolegice na elitni gimnaziji. Tja sem prišla na njihovo prošnjo, klicala sta me ravnatelj in direktor, me spraševala, če sem res ZA, da si ne bi premislila in jih pustila na cedilu. Ko bi avgusta človek moral podpisati pogodbo, pa nisi toliko vreden, da bi kateri od elitnih gospodov dvignil telefon in ti sporočil, da so vzeli nekoga, ki ima boljše zveze kot ti. Tudi čisto kratek »NE« po elektronski pošti bi zadostoval. Pa si spet na začetku, tam, kjer moraš, bednik brez zvez, tudi biti.

• Tretja neumnost je, da ti najprej sporočijo, da te ne bodo vzeli, nakar te čez dva dni pokličejo in ti ponudijo službo. Kaj se je na meni v teh dnevih spremenilo? Nič, samo izbrana kolegica ni prišla podpisat pogodbe, ker je »sprehajala psa«. Še dobro, da imajo ti z zvezami psa, da lahko dobijo drugo službo. Očitno boljšo. Nam, Sužnjem Ponižnjevičem II. pripadajo njihovi ostanki.

• Četrta neumnost so različni testi, in sicer zato, da ima kandidat Suženj Ponižnjevič II. občutek, da ima možnost zmagati. Najprej te Kraljica ali Kralj Vsemogočna pokličeta, da prideš na razgovor. V nekaj letih suženjstva si uspel narediti strokovni izpit, plavalni tečaj, izpit za voditelja čolnov, si pridobil vsaj tri leta delovne dobe, naziva E- in I- kompetentni učitelj, napredoval v naziv mentorja ... Imaš kompetence, dovolj delovne dobe, ki si jo v letih napaberkoval iz ostankov bolniških in porodniških odsotnosti privilegiranih kolegic, vendar ti vse to nič ne pomaga, ker je VEDNO nekdo pred teboj, je lepši, višji, ima en mozolj manj ali pa vsaj mamo, s katero ravnatelj pije kavo. Prideš v četrtfinale, narediš nalogo, pridno, kot jo Suženj Ponižnjevič Ponižni II. mora narediti. Nalogo ti gospa Vsemogočna Velecenjena Jaz-sekam-glave potrdi kot zelo dobro. Izveš, da si bil izbran za polfinale. Spet moraš na razgovor. Kot Suženj Ponižnjevič Ponižni II. letiš na razgovor, kjer držiš fige, moliš in sanjaš, da tokrat bo. Kraljica ti pove, da se odloča med tabo in še enim kandidatom. Upaš, da si boljši, da si naredil vtis, saj si se res žrtvoval in angažiral. »Odločitev bom sporočila jutri ali pojutrišnjem,« reče Kraljica Vsemogočna ravnateljica. Pride jutri. Nič. Živčno sediš doma, bled kot stena, v želodcu se ti dogajajo neki čudni procesi, poješ si vse nohte, ne moreš jesti ... Ob tem pomisliš, da je bil izpit iz Stare cerkvene slovanščine toplice. Po nekaj dneh mesarjenja, ko se počutiš kot Estragon v drami Becketta, dobiš hladno sporočilo na elektronski naslov (nisi vreden, da bi te Kraljica Vsemogočna ravnateljica poklicala), da so (spet) »izbrali drugega kandidata«. Za sol na rano še zapišejo, da ti želijo veliko sreče in da boš »s svojimi sposobnostmi gotovo našel ustrezno zaposlitev«. Gotovo je samo to, da ta citat izreče mnogo Kraljev in Kraljic Vsemogočnih ravnateljev, ki raje kot sposoben kader zaposlijo sina/hčer prijateljice, s katero pijeta kavo ali pač nekoga, katere(ga) oče je imel toliko denarja, da je lahko Kralju Vsemogočnemu ravnatelju kupil kraljestvo.

• Peta neumnost pa je, na primer, osemurni delavnik na pogodbo, kjer si stroške prevoza plačaš sam. Ni pomembno, če se voziš iz Maribora v Koper. Ko si lani oddal prošnjo za delo za določen čas (kaj pa drugega), so te zavrnili, ker bi ti morali izplačati previsoke potne stroške. Če si jih pripravljen kriti sam, se pa lahko v službo voziš tudi iz Beograda. Z veseljem te vzamejo, ker imaš »toliko izkušenj«. Zavrneš jih, a na službo že čakajo Suženj Ponižnjevič Ponižni III., IV., V. ...

Mi, Sužnji Ponižnjeviči Ponižni II., pa lahko še naprej pošiljamo prošnje in upamo, da bo nekdo noseč, na smrt bolan ali da bo sprehajal psa, da bomo lahko vsaj devet mesecev v šolskem letu delali.

Ime avtorice je na njeno željo spremenjeno.

***

Razprava o prekarnem delu

Ste prekarni delavec? Vas skrbi, da boste to postali? Zaupajte nam svoja stališča in izkušnje in/ali prispevajte ideje o možnih rešitvah. Pošljite nam jih na elektronski naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..