Odprto pismo: Ne diskriminirajte otrok

Pismo profesorjem in profesoricam na Gimnaziji Franceta Prešerna, ki »ostro nasprotujejo« nastanitvi šestih otrok brez staršev v dijaški dom.

Objavljeno
27. februar 2016 13.32

Otroci so med najranljivejšimi člani družbe, zato potrebujejo posebno skrb in zaščito. Pedagogom tega sicer ni treba posebej pojasnjevati, ne bo pa škodilo, če v tem primeru vseeno spomnimo na to osnovno dejstvo.

Temu ustrezno Mednarodna konvencija o otrokovih pravicah ne govori le o tem, da imajo otroci pravico do preživetja in do tega, da niso žrtve diskriminacije (kar sodi med temeljne človekove pravice), ampak tudi o odraščanju v varnem okolju, izobrazbi, otrokovem najboljšem interesu. Govori tudi o ustrezni zaščiti mladoletnih beguncev in prosilcev za azil, še posebej, če nimajo staršev ali drugega skrbnika.

Ko pomislimo, da bi se kakšen otrok, ki nam je blizu, znašel v takem položaju - na begu pred vojno, sam in daleč od doma, brez staršev, brez sorodnikov -, seveda upamo, da bi kdo poskrbel zanj, in zlahka uvidimo, zakaj je ta mednarodni dogovor o otrokovih pravicah smiseln in potreben.

Kje se je torej zataknilo v Kranju? Pri definiciji tega, kateri otroci so vredni, da jim priznamo temeljne otrokove pravice? Ali zdaj celo otroke delimo na »naše« in »njihove«?

Skrajno zaskrbljujoče je, da pedagogi določene otroke vnaprej obravnavajo kot kriminalce, zgolj na podlagi njihovega izvora. Kaj se je zgodilo z načelom nediskriminacije? Če sploh ne vprašamo, kaj se je zgodilo s človečnostjo in sočutjem.

Sočutja ne moremo zahtevati, to nam je jasno. Čustva niso na ukaz. Lahko pa zahtevamo primerno ravnanje. Lahko zahtevamo in moramo zahtevati, naj pedagoški delavci, ki jim kot družba zaupamo vzgojo in izobraževanje prihodnjih generacij, ravnajo v skladu s poklicno etiko. K tej pa - kot minimalni standard - med drugim sodi to, da otrok ne diskriminirajo, da se vsaj v javnosti ne izražajo sovražno do njih ter da jim ne onemogočajo dostopa do osnovnih pogojev za preživetje in nadaljnje izobraževanje.

Lahko zahtevamo tudi, da se ob grobih kršitvah takšnih minimalnih standardov javno opravičijo. Ne zato, ker bi jih hoteli postaviti pred sramotilni steber, ampak zato, ker je treba - tudi in zlasti otrokom, vsem otrokom - jasno sporočiti, da tovrstno vedenje, ki so mu bili priča, ni primerno, zaželeno ali etično, ampak je neposredna grožnja odprti in strpni družbi, kakršne si podpisnice in podpisniki želimo za vse, ne le za svoje otroke.

Prvopodpisani: Maja Žorga Dulmin, Katja Zakrajšek in drugi sopodpisniki