Tiskane izdaje
Vlada je na seji 7. januarja 2016 sprejela sklep o ustanavljanju posebnega projektnega podjetja za izgradnjo in upravljanje drugega želežniškega tira med Divačo in Koprom ter novih pretovornih zmogljivosti (III. pomol) v Luki Koper (pravilneje v koprskem pristanišču). V večinskem delu naj bi projekt finansirale zaledne države, Slovenija pa bi si zadržala manjšinski delež.
Ustanavljanje t. i. posebnega projektnega podjetja in večinsko financiranje zasebnega in javnega sektorja zalednih držav pomeni odkriti napad na obstoj delniške družbe Luka Koper. Kako bi se to zgodilo? Zelo preprosto. Tretji pomol bi država dala v koncesijo ali velikemu kontejnerskemu ladjarju ali pa velikemu kontejnerskemu prekladalcu. Kontejnerski terminal Luke Koper bi začel vidno ugašati in s tem bi bil začetek konca Luke Koper.
Zaledne države nimajo tako velikih finančnih sredstev, da bi vlagale v tak projekt. Zaradi tega z veliko gotovostjo lahko sklepamo, da so fasada nemškemu kapitalu. Lahko se spomnimo, da so pretekle vlade že poskušale predati (prodati) Luko Koper Nemcem, zaradi ostrega nasprotovanja javnosti in domačinov pa so morali ta namen opustiti. Naj spomnimo na parolo protestnikov: »Luke ne damo, vlado prodamo«. Videti je, da je sedanja vlada ubrala drugo pot: prodajati in privatizirati slovensko pristanišče z metodo uvajanja sovražnega tekmeca in posledičnega rušenja Luke Koper. To so sicer mednarodno preverjeni načini ropanja državnega premoženja in brezpogojnega siromašenje ljudi.
Medtem ko se pri slovenski gospodarski eliti opeva privatizacijo, gospodarsko pametne države (npr. Nemčija) zadržijo infrastrukturo v javnih rokah. Namreč, po svojem značaju in po definiciji je infrastruktura lahko samo javna. Služiti mora interesom vseh deležnikov in ne samo določenim segmentom, ki jim služi privatni sektor.
Kar bi lahko potrdilo domneve, da namerava slovenska vlada na ta ali oni način prodati Luko Koper (in še kaj), je nedavno srečanje predsednika slovenske vlade z nemškimi gospodarstveniki. Slovenska vlada je namreč večkrat dokazala, da ji ni težko zatajiti lastnega naroda. Pri tem ima svojevrstne kupoprodajne kalkulacije. Npr. Adrio Airways prodaja nemškemu finančnemu fondu za en evro. Pred tem pa bo vložila v firmo tri milijone evrov (nemški partner pa dva milijona), sicer bo šla Adrija v stečaj. Mar ni bolj pametno, da gre v stečaj, pri čemer si lahko obetamo še nek izkupiček? Mramor bi dejal: »Nismo več v komunizmu.«
Kakšen je odnos do javnega premoženja, kaže zadnja afera dodatka za pripravljenost. Sploh jih ni sram, ko zagovarjajo, da so za ta proračunski denar trdo delali in po lastnih interesih interpretirali obstoječo zakonodajo. Tako jih tudi ni sram razprodajati rodno grudo, samo zato, da si pridobijo »ugled« v mednarodnih krogih, predvsem pa so ponosni na mednarodne pohvale.
Ob zaključku je treba spomniti, da so sedanjo železniško povezavo gradili v težjih finančnih in interesnih pogojih in tudi z neposrednimi denarnimi vlaganji zaposlenih na Koprskem. In danes vse povprek jokajo, da ni denarja. Seveda ga ni, najprej so si ga lastili tajkunčki in ko so le-ti v svojih namenih propadli, so po zaslugi vladajoče elite bančne zgube za tajkunske kredite pokrivali davkoplačevalci. Poleg tega sploh ne vemo, koliko je slovenskega denarja v oazah po svetu, o čemer nobena dosedanja oblast ni hotela razpravljati, kaj šele, da bi se problema resno lotila. Tukaj lahko dobimo denar za drugi tir in druge investicijske potrebe. Še za žur bi ostalo.
