Tiskane izdaje
Petindvajset let poslušamo o veliki pridobitvi slovenske samostojnosti. Na svoji zemlji svoj gospodar. Lepo se sliši. Ali smo res na svoji zemlji svoj gospodar? Večina se nas zaveda, da nismo. Pa vzemimo za razlog, da smo del večje skupnosti (EU).
Omenjeni razlog pa ne more opravičiti dejstva, da so vse dosedanje oblasti prezrle dobrobit naše mlade generacije. Postalo nam je samo po sebi umevno, da si, kdor ima denar, lahko privošči najboljše. Tisti, ki denarja nimajo, in kdo jim je zato kriv, pa se prebijajo skozi velike življenjske stiske, tako starši kot otroci.
Upam, da se zavedamo, da je mladi rod tisti, ki bo nadaljeval in negoval naš obstanek, kako naj si sicer predstavljamo to težko pridobljeno samostojnost. To pomeni, da mora narod vlagati dobršen del svojih virov v svojo bodočnost - v svojo mladino.
V imenu varčevalnih ukrepov in neumnega fiskalnega pravila (brez ekonomskih osnov) pa naši politiki prazno razpravljajo in onemogočajo mladim najosnovnejšo hrano za golo preživetje.
V čigavem interesu delajo? Glede na prej omenjeno prav gotovo ne v interesu slovenskega naroda. Torej, ali delajo v svojem interesu. Dozdeva se, da za prestiž in denar delujejo v interesu svetovnih in predvsem nemških elit. To se je jasno pokazalo v grškem primeru. Zvesto so zagovarjali in zagovarjajo nemško politiko varčevanja, ki se je v praksi izkazala kot pogubna.
Nemčija je imela po združitvi resne gospodarske probleme, ki jih je takrat, v konjunkturi, prebrodila z varčevalnimi ukrepi in celo s kršenjem dogovorjenega v evropski monetarni uniji (EMU). Dogovorjeno je bilo, da vsaka država povišuje plače glede na njeno specifično porast produktivnosti in inflacijo. V tistem času se Nemčija tega ni držala, nasprotno plače je znižala. Tako je postala konkurenčna v vseh tistih državah, ki so se dogovora EMU držale.
Situacija je taka, da ima Nemčija proračunski višek (domnevno 6 odstotkov) na račun proračunskega manka držav evrskega območja, od katerih zahteva uveljavljenje fiskalnega pravila (manko od 3 odstotkov). Proračunski presežek je enako škodljiv kot proračunski primanjkljaj v državah z eno valuto (evro). Čudno, zakaj pa ni fiskalnega pravila za proračunske viške?
Z uvedbo evra pa je postala konkurenčna v svetovnem merilu. Za Nemčijo je sedaj evro podcenjena valuta, kar ji omogoča izvoz. V tem primeru je evro podcenjen zato, ker mu vrednost znižujejo države s proračunskim mankom. To ji ne zadostuje, zahteva neoliberalne gospodarske reforme ali, beri, znižanje javne porabe in privatizacija, kjer si za bagatelo prisvaja narodna premoženja deficitarnih držav.
Kot zaključek vidimo, da je bodočnost naših ljudi, predvsem mladih, postavljena na oltar neoliberalne požrešnosti Nemčije in to po zaslugi naše politične elite.
