Tiskane izdaje
Ko posameznik spremlja pisanje medijev, predvsem pa tudi (ne)hote dogajanje na slovenskem družbenopolitičnem odru, kaj hitro dobi občutek, da politiki zelo radi zbijajo prvoaprilske šale, pa čeprav je april še kako daleč.
Ena izmed mnogih šal je, da je Slovenija pravna država, seveda pa tudi socialna in vse kar sodi poleg, sodeč po mnenju večine sogovornikov, ki pa si tega zaradi popolno delujoče demokracije ne upajo povedati. Vendar pa imam občutek glede na podhranjenost slovenske družbe, da se večina slovenskih zapornikov - med njimi tudi kurji tatovi ali tisti, ki niso zmožni plačati položnic in so se znašli v uklonilnem zaporu, sedaj veselijo odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije s konca leta 2014, ki je vodjo t.i. opozicije na slovenskem izpustilo iz objema zaporniških prostorov. Namreč za nemoteno delovanje demokracije potrebujemo poleg opozicije tudi nemoteno delovanje koalicije. No pa smo tam.
Vendar nam dobro poznana shema vedenja slovenske demokratičnosti, od leta 1991 dalje kaže zanimiv trend in sicer, da oba pola že od sredine 90-ih razdirata narodno enotnost, preko odpiranja temnih zgodovinskih senc (npr. povojni poboji) v zadnjem obdobju pa celo, kdo je bolj zaslužen za slovensko osamosvojitev? S čimer se v naprednih in razvitih demokracijah preostalih držav EU in tudi drugje ne ukvarjajo, v lastnih situacijah. Tam se predvsem ukvarjajo s »sedanjim trenutkom« usmerjenim k napredku in razvoju družbe kot takšne.
Rezultati v našem primeru pa so znani in dobro vidni. Tako razdeljenega slovenskega naroda še nismo imeli, kar seveda omogoča sedaj enim (opoziciji), drugič drugim (koaliciji) veliko lažjo in popolnoma nemoteno razprodajo naše - nekdaj skupne lastnine, ki je po obdobju certificiranja in delničarstva pristala v rokah ozkih tujih in domačih krogov t.i. zbiralcev dobrih naložb.
Pomembno pa je vedeti, da me zgodba slovenske razprodaje spominja na to, da medtem, ko se dva pola slovenstva bijeta drug z drugim na podlagi zgodovinske razdelbe na vaše in naše, ki je načrtno umeščena v slovenski družbeni prostor, da bosta prav ta dva segmenta na koncu zahtevala svoje pravice. Kakšne pravice bi le to bile? Torej meti podjetja ponovno v večini slovenska, brezplačno zdravstvo, šolstvo, biti dostojno plačni kot nekoč, imeti dobre pokojnine, delovna mesta itd. A, ko bosta to zahtevala, bo rekel „tuji" glas „Slovenci in Slovenke, ničesar več nimate. Kupili smo vaše železnice, trgovine, avtoceste, letališča, telefonijo, naravne vire (voda; Radenska) in druga uspešna podjetja, kupili pa smo tudi vas, kot poceni delovno silo. Mi vam bomo narekovali tempo dela in tudi vaše plače, vašo prihodnost, skratka vse."
Takrat bosta oba razdeljena segmenta slovenstva najbrž že tako zastrupljena drug proti drugemu, da se bosta tudi dokončno med seboj spopadla. Seveda pa krivec za to nikoli ne bo znan, saj je vedno slovensko družbo umeščal v takšne in drugačne spore z namenom, da se lahko izvaja trik razprodaje in implementacija strukturnih reform, ki sodijo v paket »za boljši jutri«. Saj menda veste kako iluzionist izvede trik? Tako, da preusmeri pozornost občinstva drugam. In med tem, ko občinstvo gleda nekaj drugega, je trik nemoteno izveden - a ves čas se je dogajal pred očmi občinstva, torej v našem primeru družbe, ki je že zdavnaj oslepela in je zmožnost postati Esmeralda (spregledati) že najbrž poniknila z izjemo redkih posameznikov, organizacij, gibanj in društev.
Zato se moramo na koncu vprašati o smiselnosti demokracije, ki jo imamo na slovenskem in ali jo nasploh še takšno potrebujemo, razdiralno in narodnostno nekohezivno? A na koga lahko marsikdo, ki se ne strinja z današnjo obliko demokracije vloži pritožbo v skladu z 10 ali več točkovnimi pogoji, da bo le-ta nasploh uslišana, kaj šele obravnavana - morda čez leto ali dve, seveda ob plačilu primerne upravne takse?
Ob že tako veliki javni upravi, služb zaradi služb, zavodov in svetov zaradi njih samih predlagam, da se ustanovi Urad za demokracijo enakih možnosti.
S čimer bi morda dosegli, da tudi vsi preostali zaporniki vložijo na Ustavno sodišče pritožbo, da so tudi njim kršene človekove in druge pravice, ki so po ustavi škodljive za razvoj demokracije, predvsem pa njeno uveljavitev kot takšno.
Namreč spoštovani, vsak zaprti - še posebej zaradi kraje kruha, paštet, sosedovih kur, krompirja ali nezmožnosti plačila položnic - prav vsak se sooča z veliko težavo. Ta težava je, da so v njihovih družinah ovirani in moteni demokratični procesi odločanja. Pri tem manjka ključni element - opozicija. Kako je mogoče, da se v teh družinah sprejemajo odločitve enostransko, brez posvetovanja z opozicijo?
Kako se bodo plačale položnice, ko že v sredini meseca zmanjka denarja, kako se bo otroku v osnovni šoli ali vrtcu plačala malica, kako se bo otrokom pojasnilo, da ni dovolj denarja za športni dan, da bi imeli športne copate dobrih znamk, še celo i-Pod ali i-Pad, pametne telefone, kot jih imajo preostali sošolci, čigar starši imajo še to srečo, da so še zaposleni bodisi v gospodarstvu ali javni upravi? Za takšna posvetovanja je nujna tudi prisotnost opozicije ali pa koalicije, če je seveda le-ta zaprta. Brez prisotnosti obeh elementov družinske demokracije hkrati je ovirana demokratičnost širše slovenske družbe. Nasploh pa za lažje preživetje potrebujemo oba v enotnosti, tudi gledano z vidika vira preživljanja.
Sodna praksa je znana in Slovenija je demokratična ter pravna država. In zato morda ni napačno, da se končno ustanovi Urad za demokracijo enakih možnosti, da bo demokratični proces zaživel in bil občuten tudi na nižjih nivojih družbenega upravljanja, pri družini seveda.
Vendar pa je pri tem pomembno tudi to, da v kolikor bo družinska demokracija delovala tako kot tista višja, ker je očitno podlegla okolju, ki ga je starejša demokratična „sestra" ustvarila, da se tudi ta, pa čeprav bo delovala z prisotnostjo obeh demokratičnih polaritet ne bo in ni obnesla. Še vedno je in bo veliko ločitev, razpada družin in tragičnih zgodb.
To pa je tudi dokaz, da demokracija ni nujno v tem, da imamo dva nasprotna si pola v obliki opozicije in koalicije. Temveč tisto, ključno enotnost in sposobnost delovanja v skupini za dobro vseh, tudi naroda in to brez razprodaj in zgodbic, da je država slab gospodar, ker tako mora biti. S čimer pa se „starejša" demokratična sestra ne more strinjati, saj to preveč spominja na enopartijski sistem (enotnosti), ki je bil krut, ker je omogočal okvirno socialno in ekonomsko pravičnost za vse, pa tudi pravna država je bila še zaznana in uslišana. Vendar ali imam prav ali ne, naj o tem odloči Urad za demokracijo enakih možnosti, ko se bo seveda ustanovil.
