Tiskane izdaje
Ina se je prebudila pred svitom, ni se še povsem predramila, a je čisto razločno vedela, da hoče živeti. Njeno vročično telo je hotelo živeti. Počasi je odprla oči, da bi se prepričala, če je res povsem gotova. In je bila. Razločno se je zavedla utripanja po žilah nečesa bolj živega od nje same in prekipevanja življenja čez rob njenega prebujajočega se telesa. Takoj je vedela, da je dovolj poležavanja, da je škoda vsake sekunde, ki je ne bo izpila. Čudno, je pomislila, kjer je bila prej bolečina, je bila zdaj strast. Tiho obstajanje nečesa preživelega po njem. Tri leta in pol životarjenja mora zadostovati, da ga preboliš. Da ga pospremiš na peron in ga prijazno blagosloviš. Nato mora na vlak sam, sam mora odpotovati, sam mora prenašati kovček izpraznjene ljubezni. In ti ostaneš na peronu, da vlak potegne in se majcena pikica razgubi v daljavi. In potem si naročiš čaj in mešaš sladkor tako dolgo, tako zamišljeno, da je natakarju vseeno, da je čisto vseeno tebi in se celo vesolje požvižga nate. In ko izjočeš oceane solza, ko nehaš dihati, da bi življenju dokazala, da ne moreš živeti brez njega, ko je celotnemu univerzumu vseeno za tvojo izgubljeno ljubezen, se tvoje srce sesuje v prah, v najfinejši in najdrobnejši prah, iz katerega so zgrajena osončja. Premakneš se v obstajanje, postaneš čudenje, da si nekje vendarle nehote prespala pok. Rodilo se je novo osončje znotraj tvoje zavesti, rodila se je čisto majcena bilka, ki je močnejša od vseh preživelih viharjev. Ne veš še čisto zagotovo, kaj se bo razvilo iz nje, a veš, da se je po čudežu iztrgala iz smrti. In ta drobcena bilka je dovolj, da nehaš upati in se poslej le še zavedaš.
Ko je Ina tako razglabljala, je pozabila na čas; nehal ji je kraljevati in poiskal šibkejše od nje. Z izgubo te ljubezni je postala Ina močnejša od stare ljubimke, uokvirjene v njegovo igro strasti in ljubezni. Namesto eno z njim, je postala eno z Življenjem, z božanstvom, ki se premika in hoče vedno naprej in naprej.
Tri leta in pol je bila Ina že sama, a ne osamljena. Spoznala sta se v Ljubljani nekega vznemirljivega ponedeljka konec januarja. Zaradi njega je Ina vzljubila ponedeljke in vse, kar so poslej obetali. In obetali so velikanske premike znotraj ženske, ki se bodo dogajali ob ponedeljkih zvečer v njegovi ordinaciji. Tople masaže, vroči dotiki brez obveznosti, ki jih moški, kot je on, obožujejo. Ljubiti z vsem telesom, a brez duše, z neudobnim razločevanjem med njenimi in njegovimi potrebami, ki so Ino na koncu razčlovečili. A začetek je bil tako drugačen, tako poln, da se je Ina vso pot od njega domov smejala sama sebi. V Ljubljano je prihajal ob ponedeljkih in takrat je poklical Ino ali pa ona njega. Nato skok na mestni avtobus, na še enega, malo nočnega pešačenja in ...končno to, na kar sta oba čakala ves teden.
V Inino srce se je naselil tihi dvom, komaj opazna razpoka, ki je ni hotela videti. Bi ga nehala obiskovati? Bi bilo zdaj drugače? Ne, to je morala doživeti in doživljala je vso vročičnost svojega srca, vse, kar ji je življenje ponudilo, je sprejela z glasnim Da. Bil je izkušen ljubimec, najizkušenejši, kar jih je poznala. Erotične masaže je spremljal njun tihi ritual; nežna meditativna glasba ob svečah, topla zakurjena ordinacija, velika železna miza, ki je pomenljivo molčala in zaprla oči, ko je golo Ino položil na njeno belo prevleko. Preigraval je strastne preludije po njenem telesu z nežnimi, izkušenimi gibi. Poznal je vsako točko njene slabosti, skozi njeno telo je prisluhnil njeni krhki, nežni duši in jo pojil z opojnimi sokovi svoje divje ljubezni. Bil je neučakan in nenasiten, a se je zadrževal, da bi zadovoljil naprej Ino. Polzel je z najobčutljivejšimi blazinicami prstov po njeni koži in razbiral skrivno govorico njenega telesa. Ina je drhtela in dehtela, še nikoli prej ni bila tako živa in nikoli več ne bo.
In zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. Ina je želela je vso to slast in srečo ustekleničiti. Želela je postati nesmrtna. Misleč, da rešuje trenutke in jih polaga na oltar nesmrtnosti, jih je umorila. Večnosti ne moreš ustvariti, večnost je. Lahko jo samo odkriješ in doživiš, ne moreš je rešiti, ne moreš je narediti. Namesto da bi z ljubimcem plesala najčistejši ples ljubezni, se je med njiju pritihotapila preračunljivost. Dam ti, če mi daš. Hočem papir, dokument s tvojim podpisom! To, kar doživljam, ni dovolj, to kar doživljam, hočem ujeti, shraniti za vse življenje. Kot bi se dalo strast vkleniti in zapreti v kletko. Rešiti pred minevanjem, bi pomenilo ukazati bilki, naj neha rasti, naj bo vse življenje zarodek. Ne razvijati se, ne napredovati, zajeziti hudournik ljubezni in ga obsoditi na močvaro, iz žuborenja ljubezni narediti plesnivo močvirje duha.
Življenje te obsodi samo, če si sam prej podpišeš obsodbo. Dejansko smo sami svoji sodniki in krvniki. Sami se obsodimo in sami izvršimo obsodbo. Življenje je samo orodje v naših rokah. Bel, nepopisan list popackamo z nečitljivimi packami, namesto da bi nanj narisali umetnino. In potem smo nesrečni. In hlipamo, tarnamo, se pritožujemo nad sabo in nad življenjem. Želimo note namesto plesa, želimo podpis namesto strasti.
Ina se odloči živeti naprej. Mora! To je skrivna pogodba med njo in univerzumom, sklenjena davno pred njenim rojstvom. Velike skoke so zamenjali majceni koraki, ki se zdijo stopicanje na mestu. Jo bodo slednjič kam pripeljali? Pa saj ni kam. Prispela je že davno tega na konec sveta. Se bo zdaj vračala k sebi? Kam stopiš, ko se pot neha, ko je cilj dosežen?
Osho je nekoč dejal:
»...ne navezujte se na nič,
živite
živite totalno, živite ljubeče
toda ne posedujte, ne obvladujte
in nikomur ne dovolite
da vas poseduje ali da vas obvladuje,
če hočete biti resnično blaženi
in če ste blaženi, lahko delite ljubezen drugim
ljubezen je deljenje blaženosti,
navezanost pa je deljenje nesreče...«
In potem postanemo zopet učenci, zopet smo na začetku. In vsakdo postane naš dragocen učitelj. Veter nas uči premagovati razdalje, ocean nas uči kljub neznanski moči ostati tako skromni in tihi, kot je neskončna tišina pod morsko gladino. Ko doživiš največjo ekstazo in srečo, si torej zopet na začetku, le zavest se spremeni. Ne spremeni se zunanje dogajanje, ki je zdaj še bolj razvlečeno in lenobno, marveč se zgodi stoodstotni preobrat v zavesti. Ne trudiš se več igrati na glasbilo in ustvarjati glasbe, odslej postaneš glasba sama, zato plešeš, samo plešeš. Poslej iz turobnih križev rezljaš flavte čistega veselja in blaženosti. In vse kar storiš, storiš prav. Še nikoli nisem videla, da bi blažen človek škodoval sebi ali drugim. In če škodiš drugim, istočasno že škoduješ sebi.
Ina je torej nehala obstajati za svet in postala je sama zase enost z vesoljem. Nič več ni mogla govoriti prijateljicam, odšla sem po nakupih in tam srečala Tončko, ker dejansko ni videla nobene Tončke. Pa tudi nobenih nakupov ni bilo, bil je samo ples z vesoljem, bilo je ljubljenje z univerzumom vseh štiriindvajset ur na dan. Za Ino je postal smisel nenehno širjenje in preiskovanje sebe v odnosu do Bistva. Zdaj je bila že gotova, če hoče po tej poti za izbrance, mora pustiti vse staro za sabo za vedno. In to je storila. Je prava beseda odpovedovanje? Ne gre za to, da se nečemu odpoveš, gre bolj za to, da so ti postale želje uveli, v vetru plešoči listi.
Potem sledi vprašanje, zakaj bi se ljubila z ljubimcem, ko pa lahko živiš v neprestanem orgazmičnem dotiku s celotnim univerzumom? Ko enkrat spoznaš več, nočeš manj. Ko uvidiš, da si kraljica, odložiš beraška oblačila. Nobene potrebe po njih ni več.
Na koncu poti si zopet na začetku. Samo, da je zdaj ljubezen pomnožena, postoterjena. Kjer si je prej drobna bilka utirala pot, kraljuje zdaj mogočen gozd. Besede se osipajo kot cvetni listi vrtnice, zdaj jih je premalo, zdaj jih je preveč, drugič spet ne zadenejo bistva. Kdor je že kdaj vstopil v bistvo svojega srca, so se nanj naenkrat vsuli vsi zakladi tega sveta. Na koncu ne gre za to, da zmagaš ti ali on, gre za to, da zmaga ljubezen. In ko zmaga ljubezen, zmagamo vsi. Namesto enega kralja ali ene kraljice smo vsi vladarji, vladarji svojih src.
