Pismo bralke: Prvi korak k miru

Službe nas res ne čakajo več na vsakem koraku, nas pa zato življenje toliko glasneje nagovarja, da odkrijemo svoje resnično poslanstvo.

Objavljeno
30. april 2015 19.47
Tamara Laris
Tamara Laris
Tako kot drugje po EU, tudi v Sloveniji vlada velika stopnja brezposelnosti. Mnogo prevelika. Mediji sicer že nekaj časa poročajo, da se število brezposelnih počasi a vztrajno zmanjšuje, a dejstvo je, da je takšnih ljudi še vedno odločno preveč.

Za hip se bomo poskusili vživeti v zgodbi dveh takšnih posameznikov iz vrst brezposelnih ali težje zaposljivih ljudi. Na prvi pogled se oba nahajata v težkem in nezavidljivem položaju. Z eno besedo v hudi krizi. Zdaj pa vas vabim, da si skupaj pobližje ogledamo njuni povsem različni situaciji.

Naš prvi kandidat je moški srednjih let. Dolga leta je garal in se izčrpaval v podjetju, dokler ni postal tehnološki presežek in so ga odpustili. Zdaj je do kraja obupan, razočaran in depresiven. Cele dneve čepi doma in pestuje svojo jezo, ki se na trenutke pomeša z žalostjo in strahom pred prihodnostjo. Kjer le more, izliva svoje ogorčenje in gnev nad družbo, sistemom in državo ter tako še dodatno stopnjuje vsesplošni negativizem. Ali menite, da takšen moški širi okrog sebe prave vibracije, ki pritegujejo v njegovo življenje pozitivne priložnosti? Na to vprašanje si odgovorite sami.

Zdaj si oglejmo našega naslednjega kandidata. To je pravzaprav kandidatka, torej ženska. Tudi ona je nenadoma izgubila lepo in udobno službo, a vse kaže, da je to ni vrglo iz tira. Še več. Iz te »nesreče« je ustvarila pravo priložnost. Tisto, čemur je prvi moški rekel življenjska tragedija, je ona poimenovala življenjski izziv.

Najprej je odkrila višje sporočilo, ki se je skrivalo za izgubo delovnega mesta. Ugotovila je, da je sicer res delala, ni pa doslej imela prave priložnosti in časa, da bi odkrila svoje resnično in najgloblje poslanstvo, po katerem je ves čas hrepenela njena duša. Poleg tega jo je presenetilo odkritje, da pri svojem delu doslej ni uporabljala talentov, s katerimi se je rodila, da bi obogatila svet.

Ko je vse to odkrila, je najprej korenito spremenila življenjski slog, način prehrane, prebrala na stotine knjig, ki nas navdihujejo, se z ljubeznijo posvetila služenju človeštvu, živalim in vzgoji svojih in tujih otrok, prostovoljni dejavnost, učenju tujih jezikov, jogi, meditaciji... Lahko bi naštevala v nedogled, pa ne bom.

Takšna ženska je srečna in izpolnjena, ne glede na to, ali ima partnerja ali ne. Ves dan preživi dejavno, ustvarjalno in pomaga ljudem na vsakem koraku. Je vedra, optimistična in celo hvaležna za svoje življenje.

Zdaj sledi vprašanje, katerega kandidata za novo delovno mesto bi vi kot delodajalec izbrali, moškega ali žensko? Spol tukaj ni pomemben, situacija bi lahko bila tudi obratna. Gre le za pozitivne ali negativne vibracije, ki jih s svojim načinom življenja in hranjenja pošiljamo v svet, od tam pa prejemamo takšne ali drugačne odgovore v obliki pozitivnih ali negativnih izkušenj. Dobra sreča ne obstaja! Vse se zgodi z razlogom.

Pa še nekaj bi rada tu dodala. Čas, v katerem živimo, je čisto nekaj posebnega, novega. Službe nas res ne čakajo več na vsakem koraku, nas pa zato življenje toliko glasneje nagovarja, da odkrijemo svoje resnično poslanstvo in živimo svojo osebno legendo, z vsem srcem, vso dušo in vsem telesom.

Čas služb je torej nepreklicno mimo, napočil pa je čas za osebno poslanstvo. Za to pa formalna izobrazba ne glede na stopnjo, še zdaleč ne zadošča. Danes potrebujemo za življenje veliko več: imeti moramo ogromno t.i. mehkega znanja, izkušenj, modrosti, iskrenosti, poštenja, pozitivne naravnanosti, široko zavest in nenazadnje do potankosti moramo poznati in razumeti duhovne zakone, po katerih deluje srečno in uspešno življenje.

Konfucij je pred več kot dvema tisočletjema dejal: »Pot dolga tisoč milj se začne s prvim korakom.« Sama pa dodajam, le od nas je odvisno, ali bomo vse življenje potovali k sebi ali se oddaljevali od samih sebe. Izkušnje, ki jih bomo na tej poti doživljali, nam bodo to ves čas dosledno zrcalile.