Pismo prostovoljke: Ne, za mojo varnost

Prišli smo med množico ljudi. Takšnih, kot sva ti in jaz, a z okrušenimi sanjami v plastični vrečki. Na most ste postavili specialce. In jim onemogočili pot naprej. Za našo varnost.

Prišli smo med večjo množico ljudi. Takšnih, kot sva ti in jaz, a z oddejo za streho in blatom za pod. Okoli njih ste razstavili oklepna vozila in jim pomolili mitraljeze pod nos. Za našo varnost.

Prišli smo med kolono sklonjenih ljudi. Takšnih, kot sva ti in jaz, a hvaležnih za ponižanja, ki so boljša od gotove smrti. Nataknili smo si maske, nadeli rokavice. Za našo varnost. Vprašali so nas, kam gredo, rekli smo jim, naprej, naprej. Za našo varnost. Povejte, kam, povejte, kdaj. Tega ne vemo. Za našo varnost. Hoteli so si umiti roke, mi smo jim ponudili jabolko. Za našo humanost in človekoljubje in dobroto.

Pa smo kar še šli, med množico ljudi, postopajočih v ogradah lastne prihodnosti. Takšnih kot sva ti in jaz, a brez možnosti vedeti, kaj bo jutri.

Pred njih ste postavili bodečo žico. Za našo varnost.

In nekateri celo bentimo, se zgražamo, obupujemo, preklinjamo. In delimo sendviče in oblačila. V vrste postrojenim ljudem, ki se na klic vojaka lahko premaknejo do svežih spodnjic in pozabe, da si tudi teh ne bodo mogli nikjer oprati. Za našo varnost. Mi pa smo humani in dobri in požrtvovalni. Mi smo tisti, ki vzdržujemo sistem, ki mu nasprotujemo. Za našo varnost.

Ne za mojo varnost! Dovolj je humanitarnega sprenevedanja! Izza ekranov, telefonov in ograj stopimo na ulico. Za tiste, ki so takšni kot ti in jaz. Za nas. Za našo varnost. Proti razčlovečenju ljudi, ki so se rodili na napačni strani žice.

To je človekoljubnost, ki jo zdaj potrebujemo.