Po napadu v Istanbulu: Včasih se mi zdi, da so Turki vajeni takih dogodkov
Fri, 15.01.2016, 18:00
Po napadu v Istanbulu: Včasih se mi zdi, da so Turki vajeni takih dogodkov
Tokrat je bil povsem neverjeten medel odziv vodilnih v državi.

Občutek je pravzaprav zelo čuden. Težko ga je opisati. Po eni strani šok, po drugi pa se mi zdi, da je svet takih novic že vajen. Zdi se mi, da večine ne prizadene in ne šokira več, razen če se nekaj zgodi tebi ali pred tvojim pragom. Takrat reagiramo drugače. Morda se bo tistemu, ki ne ve, kako zelo velik pravzaprav je Istanbul, zdelo prav neverjetno, ampak tudi ko eksplodira bomba na enem koncu mesta, se to na drugem koncu mesta sploh ne opazi. Če ne odpreš časopisa ali pogledaš televizijskega dnevnika, morda sploh nikoli ne boš izvedel za dogodek. Včasih se mi zdi, da so Turki morda na take dogodke že navajeni. Če je kaj takega sploh mogoče. Morda pa jih bolj skrbijo spopadi na vzhodu Turčije, ki trajajo že nekaj mesecev.

Tokrat je bil povsem neverjeten tudi odziv vodilnih v državi, oziroma (pričakovanega) odziva skoraj ni bilo. Razglašen ni bil niti en dan žalovanja. Po oktobrskih napadih v Ankari je bilo razglašeno tridnevno žalovanje in velika večina dogodkov je bila odpovedanih. Čeprav je Ankara od Istanbula oddaljena 450 kilometrov, se je marsikateri Istanbulčan še nekaj dni po dogodku izogibal bolj obljudenim krajem in metroju. Sama sem bila takrat primorana vsak dan uporabljati metro in lahko rečem, da sem opazila manjšo gnečo na metroju celo ob samih konicah. Še o novembrskem napadu v Parizu se je govorilo več, kot se govori o napadu na Sultanahmetu. Dan po napadu v Parizu je bil v Istanbulu maraton. Maratona se, prav zaradi strahu pred terorističnim napadom, ni udeležilo kar nekaj tekačev.

Kako pa vse to vpliva na samo življenje tu? Zdi se mi, da smo tujci veliko bolj občutljivi. Morda zato, ker se novice o terorizmu danes zelo hitro širijo in nas kličejo iz tujine, še preden sploh izvemo, da se je kaj zgodilo. Včasih me o dogajanjih v Turčiji prva obvesti prav družina iz Slovenije. Tudi tokrat je bilo tako, saj je telefon prvič zazvonil manj kot eno uro po napadu na Sultanahmetu. Približno takrat je bila v Turčiji že razglašena medijska prepoved objavljanja novic v zvezi z napadom. Sama sem se ravno odpravljala na fakulteto, ki pa je od Modre mošeje oddaljena le dober kilometer. Nekateri na fakulteti so eksplozijo slišali. Na tramvajski postaji so nas obvestili, da zaradi varnostnih razlogov tramvaj pelje le do postajališča Beyazit (ob velikem bazarju). Nihče na postajališču se ni prav posebej zmenil za to obvestilo. »Bomo šli pač naprej peš,« so rekli nekateri. Tramvaj pelje mimo dveh večjih bolnišnic, kamor so tudi pripeljali žrtve napada. Pred eno izmed njih je že bila zbrana skupina novinarjev.

Meni tisti dan še na kraj pameti ni padlo, da bi šla do Sultanahmeta ali pa v katero izmed nakupovalnih središč. Napad je najbolj pretresel tiste, ki vsak dan prečkajo trg, in zagotovo bo vplival na turizem. Večina kolegov s fakultete se je v torek ognila Sultanahmetu in se v službo oziroma na izpite odpravila po daljši poti. Trg je bil tisti dan zaprt. Naslednje jutro pa so zaradi lažnega bombnega alarma zaprli metro na trgu Taksim. Nekateri se vožnje z metrojem in nakupovalnih središč raje izogibajo, druge bolj moti navzočnost posebne policijske enote. Varnost je poostrena še danes, še posebej v bližini fakultete ter na večjih postajališčih. Ponekod je še danes (tri dni po napadu) 24 ur na dan prisotna posebna policijska enota.

Občutek imam, da je bilo ozračje veliko bolj naelektreno poleti, torej med prvimi in ponovnimi volitvami, ki so bile v začetku oktobra lani. Takrat smo vedeli, da se lahko zgodi marsikaj. Takrat je panika zavladala že ob pozabljeni torbi na metro postaji in zaradi lažnih bombnih alarmov so velikokrat izpraznili metroje in trgovska središča. Tudi v časopisih in prek družbenih omrežij so se hitro širile novice o morebitnih napadih. Prišlo je celo tako daleč, da so med Turki krožila sporočila SMS o kraju in dnevu morebitnega terorističnega napada. Na srečo se ni zgodilo nič.

***

Špela Grošelj živi v Istanbulu, kjer je doktorska študentka umetnostne zgodovine. Svoje izkušnje o študiju in mestu popisuje tudi v blogu IstanbulKonstantinopel.



Po napadu v Istanbulu: Včasih se mi zdi, da so Turki vajeni takih dogodkov

Foto: Ozan Kose/AFP Photo

Prijavi sovražni govor