Šenčur. Kje ste bili, gospod predsednik?

Predsednik moje države,

pišem vam kot človeku, ki zaseda funkcijo vrhovnega predstavnika države, v kateri sem se rodila in kjer živim. In kjer je virus strahu, nestrpnosti in sovraštva dosegel epidemiološke razsežnosti.

Mame z otroki, Romi in Rominje, ljudje s težavami v duševnem razvoju, homoseksualci in homoseksualke, begunci in begunke ... drugačnih je za vse okuse in priložnosti.

Kidričevo. Kje ste bili, gospod predsednik?
Črni les. Kje ste bili, gospod predsednik?
Šenčur. Kje ste bili, gospod predsednik?
Vrhnika. Kje ste bili, gospod predsednik?

Molk v tem trenutku ni zlato. Je le tiha slutnja groze, ki jo nosi v sebi.

Kranj − šest otrok, lepo vas prosim?! V dijaškem domu Franceta Prešerna, kako ironično. In vi zavračanje in besnenje ljudi opravičujete z njihovo slabo obveščenostjo?!

Strah me je, gospod predsednik. Ker v moji državi strpnost, spoštovanje, sodelovanje in pomoč niso več besede, ki bi si jih predsednik ob tako strašljivem dogajanju upal izreči vsaj na deklerativni ravni.

In vsaj poskušal zaustaviti ksenofobno histerijo, ki hromi možnost za soočanje s stisko tistih, ki razen življenja nimajo nič.

Gospod predsednik, imate moč. Mnogi je nimajo. Bodite njihov glas. Za človečnost gre.

Lep pozdrav.

Tanja Hrovat Svetičič