Tiskane izdaje
Stojim poleg Prešernovega spomenika. Morje ljudi. V pričakovanju veličastnega ognjemeta, zazrti proti gradu odštevajo ... Manjka še pičlih 5 sekund do novega leta. 3, 2, 1 ... Tik pred vrhuncem se obrnem proti Čopovi. Razpre se mi paleta obrazov, paleta čustvovanj v nekakšnem amfiteatru tisočglave množice, ki uživajo v raznolikih barvah veličastnega ognjemeta. Če je ta nepregledna množica v istem trenutku in na istem kraju uživala v lepotah ognjemeta, se je meni odprl ognjemet človeških obrazov, izrazov, čustev. Zares neverjeten pogled, mnogo močnejši od barvnih palet ognjemeta. Ta popolnoma nova perspektiva me napolni z novo izkušnjo, z nečim novim, z ognjemetom človeških izrazov, čustvovanj, pri katerem je vsak nekaj posebnega.
Raziskovanje novih perspektiv, dimenzij, izkustev je bilo vedno bistvenega pomena lastnega osebnega razvoja. Izjemno vlogo pri raziskovanju le-teh je med drugim odigrala glasba. Čeprav daleč od tega, da bi se lahko poimenoval glasbenik, kar bi bilo zaradi pomanjkanja talenta v mojem primeru pretenciozna trditev, mi je glasba vseeno odprla doslej neznane perspektive. Lahko sem izrazil vse tisto, česar nisem mogel izraziti z besedami oziroma skozi nek ustaljeni okvir komunikacije, izražanja.
Bistvo mojega glasbenega delovanja je bila vedno improvizacija, saj je v določenem trenutku omogočala nekakšen tok zavesti in odmik od ustaljenih norm. Če nam je z ostalimi glasbeniki pri tem popotovanju, kjer se prepletata zavest in podzavest, sem ter tja uspelo izrazili tudi nekaj, kar nam je bilo dotlej neznanega, pa smo po drugi strani spoznavali tudi lastno ujetost v okvir, ki se je oplajal vse od osnovnega odtisa, ki se nahaja v DNK, in tja do vzgoje ter vpliva okolja. Ti okvirji so izredno močno zasajeni v našem bistvu in če jih želimo preseči, jih moramo najprej definirati, razumeti, oziroma ozavestiti. Šele nato lahko začnemo dojemati oziroma razumevati tudi ustvarjanje nečesa novega, spoznavati neznano. Pri tem procesu ima improvizacija oziroma nekakšno prepuščanje toku zavesti in podzavesti poglavitno vlogo.
Zanimiv primer ujetosti v okvir se nam je zgodil, ko smo eno od teh improvizacij tudi posneli. Med samo izvedbo smo bili družno prepričani, da ustvarjamo neko povsem novo formo. Po dobre pol ure tega ustvarjalnega procesa smo si velikem pričakovanju zavrteli skladbo. Presenečenje je imelo rahlo grenak priokus: če smo v trenutku improviziranja menili, da ustvarjamo nekaj novega, se je pri poslušanju izkazalo, da igramo dejansko kopijo neke pesmi, ki se nam je bila v preteklosti vtisnila v podzavest.
Čeprav neprijetno, je bilo to spoznanje izjemno poučno. Definirali smo svojo ujetost v okvir, kar je predpogoj za razumevanje lastnega okvirja, ki nato lahko pomaga pri razvijanju nečesa novega, do tedaj nam še nezanega.
Teorija teleporterja
Verjetno mi ni treba posebej razlagati, kako izjemnen pomen za ustvarjanje, razumevanje novih dimenzij, širjenje spektra in razbijanje danih okvirjev oziroma ustaljenih vzorcev vedenja ima domišljija. Naj vas samo spomnim, da je bil prvi posneti igrani film Potovanje na luno po predlogi Julesa Verna in dobrih 50 let pozneje je Jurij Gagarin že letel v vesolje. Ali, denimo, kasneje Kubrickova Odiseja 2001, ki je prav tako radikalno premaknila kolesje nadaljnjega razumevanja človeškega razvoja. Sledili so še mnogi: Soylent Green Richarda Fleischerja, Matrica Andya Wachwskega, Kosec Stephena Kinga, Terminator Jamesa Camerona ...
Vendar ni vse samo v fikciji. Treba je biti pozoren tudi na vizionarje, ki niso vpeti v fikcijo, temeč ustvarjajo realne dimenzije. Ta trenutek sta izredno zanimiva Elon Musk in Ray Kurzweil. Soditi ta dva izjemna intelekta vsekakor ni v moji domeni, kar pa seveda ne pomeni, da ne smem imeti pomislekov. Ko sem pred časom poslušal eno izmed Kurzweilovih predavanj, med katerim je govoril tudi o teleportiranju, sem zgrožen opazil popolno fanatično predanost materialističnemu determinizmu. Svojo skepso najlažje ponazorim skozi pomislek o teoriji teleportiranja, ki jo je podal in ki naj bi bila po njegovih napovedih v prihodnosti tudi možna.
Pogoj za teleportacijo je enostaven: človeka popolnoma definirati, ga razstaviti na prafaktorje, poslati kot informacijo na željeno lokacijo in tam spet sestaviti. In tu se pojavi temeljo vprašanje: kaj pa če ta materialistično determinističen zorni kot oziroma perspektiva dejansko ne zajameta celotnega človeka? Kje ostane tisto, česar si zaradi lastne omejenosti ne znamo predstavljati? Ali zavest obstaja? Jo lahko definiramo na podlagi fizično biološke interakcije? Smo res dovolj raziskali delovanje človeškega uma, da si bomo v prihodnosti privoščili tudi takšne poti?
Odgovor je nejasen: nedvomno gre še vedno za logiko napol polnega oziroma praznega kozarca in tu postane vse skupaj izredno nevarno. Zakaj? Poskušal bom predstaviti skozi metaforo: predstavljajte si, da vas teleportirajo na neko določeno mesto. Ali boste potem, ko boste glede na trenutno razumevanje človeške zavesti in osnovne biti razstavljeni in na nekem drugem mestu spet sestavljeni, to še vedno vi? Ali bo tisto, kar ne znamo definirati, tudi zares prenešeno? Dvomim, zelo dvomim.
In tu nastane problem, ko človeka kot nedefiniranega (primer definicije zavesti) prvič teleportirate, saj gre na nek način prehod iz neznanega v definirano, kar je dejansko tudi problem determinističnega znanstvenega pristopa. Se pravi, da pri prvi teleportaciji izgubimo vse, česar tisti trenutek še nismo sposobni razumeti. Vsaka naslednja pa je zelo preprosta, saj bi bil produkt prve forma, determinirana iz trenutne perspektive. In tu se človeštvo konča! Vse skupaj postane le še definirana forma, ki temelji na trenutnem zaznavanju in ki ne omogoča več poti v osnovno formo, ki ponuja veliko več kot le materializem!
5 opic
Ta relativno dolg uvod osebnega raziskovanja neznanega, novih dimenzij razmišljanja, vedenja, razumevanja na eni strani in definiranje oziroma razumevanje podanih okvirjev, ki so tako ali drugače naša stalna popotnica, je po mojem mnenju zanimivo izhodišče tudi za razumevanje vedenja družbe. Trdim namreč, da je tako kot je oseba organizem, organizem tudi družba in zato lahko iz te teze povlečemo zanimive vzporednice.
Če vse skupaj projiciram na našo Podalpsko skupnost, lahko dobim odgovore, zakaj je naša skupnost izredno nazadnjaška družba, katere bistvo je še vedno preteklost. Bodimo iskreni, še vedno živimo v nekakšni prikriti državljanski vojni, ki se vleče že vse od začetka 2. svetovne vojne. Ujeti smo v cikel oziroma okvir izpred 70 let, iz katerega preprosto ne znamo izstopiti. Verjetno je najbolj nazoren prikaz nezmožnosti izhoda iz ujetosti v preteklost in trenutnega stanja v slovenski družbi zanimiv poizkus 5 opic.
Bistvo celotnega spektra osrednjega družbenega fokusa še vedno temelji na boju oziroma spopadu med dvema preživetima preteklostima: partizani proti domobrancem, ali bolje dvema propadlima sistemoma, socializmom in kapitalizmom. Vse perspektive, ki bi lahko zamajale to zazrtost v preteklost in nam omogočile tvorjenje novih razmerij, novih realnosti, pa so preventivno in selektivno umaknjene na obrobje oziroma na rob obskurnega.
Vprašajte se, zakaj v osrednjih javnih razpravah redko ali skoraj nikoli ni lucidnih vizionarjev, znanstvenikov, filozofov, umetnikov? Zakaj se nam že četrt stoletja na zaslonih prikazujejo vedno eni in isti obrazi, obrazi, ujeti v preteklost? Vprašajte se, zakaj v osrednjem fokusu razprav ni dileme, kot sem jo opisal tukaj? Ste se morda vprašali, zakaj vedno reagiramo oziroma rešujemo probleme šele, ko nas kot težka macola udarijo po zatilju? Ste se vprašali, zakaj nimamo niti enega ZF filma? Ker smo družba, ki je umorila domišljijo in na piedestal postavila dogmo preteklosti!
Če pomeni progresivnost v političnem smislu samooklicana levica ZL ali, denimo, na področju medijev včasih zelo cenjen tednik Mladina, lahko brez težav trdim, da miselnega in vedenjskega preboja žal še dolgo ne bo. Desne opcije raje ne omenjam, saj bi lahko hitro zašel v vulgarizme.
Prej ko se bomo sprijaznili, da je Slovenija dejansko izredno nenapredna in konservativna družba, prej bomo lahko začeli spreminjati stvari. Vprašanje, kako to doseči, je sila preprosto: namesto ene dimenzije, ki jo pooseblja preteklost, moramo v osrednji javni diskurz postaviti še preostale perspektive. In teh je v Sloveniji precej, vendar so zaradi »brezjajčnosti« osrednjih medijev in »večnih pametovalcev« žal postavljeni na rob marginalnosti, namesto da bi nam s svojo lucidnostjo odpirali nove in nove dimenzije in bi lahko dosegli preskok.
Spoštovani mediji, ne zamerite mi moje predrznosti, vendar ali ni že čas, da začnete osveščati in kot osnovni fokus prikazovati nove perspektive oziroma dimenzije, namesto da varno masturbirate na preverjenem populizmu preteklosti in nostalgije? Enako velja tudi za znanstvenike, umetnike in vse kreativce (nekaj od tega sem nakazal že tukaj)! Čas je, da izstopite iz varnega objema anonimnosti in udarite s svojimi razmišljanji, stvaritvami, teorijami, kajti le tako bomo končno lahko začeli ustvarjati neko novo prihodnost, nova razmerja na eni strani, kakor tudi omogočati spoznavanje okovov preteklosti, ki se jim nikakor ne uspemo iztrgati.
In ne pozabite na mlade - tam se skrivajo geniji - le poiskati jih je treba, jim vliti pogum, da spregovorijo! Sledil bo domino efekt! Efekt novih perspektiv! Sledila bo prihodnost!
