Bojana in Milan, Jelko in Tomaž, da o Ivanu Janezu niti ne govorimo, nas vztrajno prepričujejo, da bomo preživeli le, če bomo ubogali, če bomo sledili vsak dan, vsako uro novim navodilom, prepovedim, ukazom in še posebno tvitom. Za življenja gre, neumorno ponavlja Zdravko, ki s prijatelji uvaža maske in ventilatorje. Borut, ki vlade ne podpira, a je tudi ne ruši, temveč z njo sodeluje, poziva, da tako kot pred tridesetimi leti pozabimo na razlike in strnemo vrste ter se poenotimo, kot spet zahtevajo tokratne resne razmere.

Seveda je na fronti težko in nevarno, le misel o poenotenju je mamljiva. A virus je zahrbten in nepredvidljiv. Ne na državnih, ne na pokrajinskih in ne na občinskih mejah se ni ustavil. Nismo mu preprečili haranja po domovih za ostarele, ne v bolnišnicah, ne v šolah, ne v športu, ne v mestih in ne na vasi.

To vojno smo izgubili. Bolj ko nas prepričujejo in strašijo, več ko nam prepovejo, dovolijo pa spet prepovejo, bolj se zapletajo. Saj ne, da se ne trudijo, le preveč radi se slikajo in nas učijo, saj na koncu, vsake sraje je enkrat konec, bodo tako ali tako zmagovalci. Ameriški lovci nas zmagoslavno preletavajo, med prvimi in najboljšimi na svetu smo, razglaša naš prime minister, le počakati moramo, da nam na Štefanu izračunajo, kdaj se nas bo ta covid naveličal. Zaenkrat smo skupaj s Čehi in Belgijci na dnu.

Pa vendar imamo rešitev. Matej pravilno, čeprav napačno, ponuja svojo vojsko za pomoč. V vojni smo. Sovrag je agresiven in nevaren, skrit, zahrbten in neusmiljen. Tudi s policijskimi pooblastili in osemkolesniki mu slovenski vojaki z eno ali magari dvema bojnima skupinama ne morejo biti kos. Le oboroženo ljudstvo, splošni ljudski odpor lahko zmaga. Izkušenj imamo dovolj. Znanja pa za jedrsko-radiološko-kemično in biološko obrambo našim vojakom zanesljivo ne manjka. En cel od devetih rodov slovenske vojske je pripravljen na spopad z nevidnim sovragom. Ne potrebujejo policijskih pooblastil, da bi v tej vojni prevzeli komando.

Vladni in obvladni govorci, ki so okupirali že dve tretjini vseh medijskih poročil, so nas zavedli v napačno igro. V množici vsak dan drugačnih, pogosto kontroverznih zapovedi, prepovedi in izjem iščemo luknje in obvoze in se nehote postavljamo na drugo, napačno stran. Kekcem in Kljukcem, ki se delajo pametne, čeprav je vsak dan bolj očitno, da stvari ne obvladajo in nas tudi zaščititi ne znajo, preprosto ne zaupamo. Zadovoljni smo, če lahko peljemo sosedovega psa na sprehod, če si skozi okno bifeja privoščimo kavo »to go«, če v vrsti izjem najdemo takšno, da se izognemo zoprnim prepovedim. Zmagali smo, čeprav smo izgubili. To ni prava fronta.

Naša dežela je okupirana. Čeprav neviden, sovražnik preži povsod. Zavaja nas to, da ga ne vidimo in ne vonjamo. Ko izgubimo vonj, je itak že prepozno. Le kot (z znanjem) oboroženo ljudstvo lahko vsak posebej izbojujemo bitko, da ostanemo zdravi in živi. Da nas ne bodo kot v Bergamu vojaški tovornjaki razvažali po pokopališčih. V bitki smo, v kateri lahko zmagamo le sami.