Tiskane izdaje
Koncept sklepa vlade se lahko dojame kot direkten napad (ali preprosto"mučkanje") na sam obstoj Luke Koper. Lobiji so se, kot posledica sklepa, aktivirali, da bi si na tej razprodaji pridobili kar največji del pogače. Zato vlečejo vsak na svojo stran in ustvarjajo zaradi protislovji vsesplošno zmedo.
Nekaj pa izstopa in to je, da je ta zmeda najbolj poudarjena pri državnih inštitucijah. Peter Gašperšič je bil najprej proti izgradnji drugega tira, nato je mečkal s prijavo projekta drugega tira v evropsko financiranje in nato pripravil predlog ustanovitve projektnega podjetja.
V že segretem ozračju je Miro Cerar osebno prevzel odgovornost za izgradnjo drugega tira, kaj pa drugega kot z najmanj ugodno finančno rešitvijo (sicer pa so postopki in ocene še v teku). Vprašanje je zakaj, odgovor pa najbrž, da bi izpolnil obljube svojim tujim uglednim prijateljem. In končno v pregretih razmerah grozi delavcem, pri čemer mu pomaga Milan Brglez. Uh, kako so dobri pregovori, »napad je najboljša obramba«. Napadata, ker bi rada prekrila njuno popolno nepoznavanje in posledično neobvladovanje stvari in ker sta užaljena, ker bo svet videl, da njuni »tlačani« niso pokorni. »Referent za razprodajo slovenskega gospodarstva« (Metod Dragonja) išče argumente v ekonomski stroki, da bi ubogljivo izvrševal naloge svojih gospodarjev, pri čemer se sproti spotika in izpade kot vajenec. Pa še bi lahko nadaljevali, vendar je škoda besed. Res jih je škoda!
Iz povedanega je najočitneje, da se nihče med njimi ne spozna na delovanje slovenskega pristaniškega in logističnega sistema. Ker ne obvladujejo celote, prihajajo na dan s parcialnimi rešitvami prišepetovalcev. V tej množični izbiri predlogov pa prevzamejo tistega, ki jim trenutno najbolj odgovarja in ki jim je najbolj povšeči. Zato postaja javnosti jasno, da obstoječa vlada in njeni podaljški nameravajo Luko Koper prodati v celoti ali po delih, najverjetneje tujcem, vkljub zagotovilu, da je Luka Koper slovenski strateški interes.
Celoto dejavnosti najbolj od vseh omenjenih poznajo pristaniški delavci, pri čemer se ne misli na kvačkanje v ozadju, in prav je, da noriji zmede in interesom stopijo na prste. Tudi z upravičeno civilno nepokorščino.
Postavili so se v bran narodnega interesa, ki ga do sedaj še nobena vlada ni zagovarjala. In upajo si groziti zaradi škode, ki naj bi jo delavci povzročili zaradi upora. Vprašajmo se raje, koliko škode so nam povzročile vse dosedanje oblasti zaradi svojih koristi in kako nam bodo to škodo povrnile.
Kot javnost prepoznamo in priznavamo boj pristaniških delavcev za splošno državno korist, kar pa nismo prepričani za druge deležnike. Zato od njih zahtevamo, naj nam nalijejo čistega vina. Če tega ne bodo storili ali pa bodo svoje izjave ovijali v celofan interesov, bomo tudi to prepoznali kot trgovanje z našimi usodami.
