Tiskane izdaje
Vsi vemo, da imajo bogati več politične moči kakor revni celo v demokratičnih državah, v katerih vsi lahko oddajo samo en glas na volitvah. Politologa Martin Gilens z univerze Princeton in Benjamin Page z univerze Northwestern sta pred kratkim prepričljivo utemeljila nekatera spoznanja o političnih razmerah v Združenih državah Amerike in razkrila nekaj presenetljivih resnic o delovanju demokracije – v ZDA in drugod po svetu.
Njuna raziskava temelji na predhodnem delu Gilensa, ki je skrbno zbiral podatke iz anket javnega mnenja o skoraj 2000 političnih vprašanjih od leta 1981 do 2002. Znanstvenika sta preverila, ali je ameriška zvezna vlada nato sprejela ustrezen politični ukrep v štirih letih po anketi, in spremljala, kako je bil končni ukrep usklajen z željami volivcev, razdeljenih v več skupin z različnimi prihodki.
Pristranskost
Če pregledamo samo podatke o »povprečnem« volivcu – torej volivcu iz skupine s povprečnimi prihodki –, se zdi, da so njegove želje močno vplivale na ukrepe, za katere se je vlada nazadnje odločila. Ukrepi, ki jih zagovarja povprečni volivec, bodo precej verjetneje uresničeni od tistih, ki jih tak volivec ne podpira.
Toda Gilens in Page opozarjata, da takšen pristop k analizi podatkov ustvarja zavajajoč vtis, da vlada ukrepa v skladu z željami volivcev. Želje povprečnih volivcev se namreč pri večini političnih vprašanj ne razlikujejo veliko od želja ekonomskih elit. Obe skupini volivcev, denimo, si želita močne državne obrambe in zdravega gospodarstva. Zato bi bilo bolje preveriti, kaj vlada stori, kadar imata skupini različne poglede na neko vprašanje.
Gilens in Page sta zato primerjala želje povprečnih volivcev in želje pripadnikov ekonomskih elit – te sta opredelila kot posameznike, ki spadajo med deset odstotkov ljudi z najvišjimi prihodki –, da bi tako preverila, kateri volivci so vplivnejši. Ugotovila sta, da povprečni volivec nima več nikakršnega vpliva, vpliv pripadnika ekonomske elite pa je še vedno velik.
Sklep je jasen: kadar se interesi pripadnikov elit razlikujejo od interesov preostalih članov družbe, je mnenje elit tisto, ki šteje – in to skoraj izključno. (Gilens in Page pojasnjujeta, da želje desetih odstotkov ljudi z najvišjimi prihodki lahko razumemo kot izraz mnenja resnično najbogatejših, torej najbogatejšega odstotka ljudi oziroma prave elite.)
Gilens in Page sta dobila podobne rezultate pri organiziranih interesnih skupinah, ki močno vplivajo na izbiro političnih ukrepov. Poudarjata, da »je zelo malo pomembno, kako razmišlja splošna javnost«, kadar vlada upošteva predloge interesnih skupin in želje premožnih Američanov.
Zaradi takšnih neprijetnih rezultatov lahko postavimo pomembno vprašanje: kako so politiki, ki jih ne zanimajo interesi velike večine volivcev, sploh izvoljeni in – še pomembneje – ponovno izvoljeni, če pa pri svojem delu upoštevajo predvsem najbogatejše ljudi?
Delno bi tako stanje lahko pojasnili tako, da večina volivcev slabo razume delovanje političnega sistema in se ne zaveda, da je njegovo delovanje mogoče prilagoditi interesom ekonomske elite. Gilens in Page poudarjata, da njune ugotovitve ne pomenijo, da se stanje povprečnega volivca zaradi vladne politike poslabša. Navadni državljani pogosto dobijo to, kar hočejo, vendar prav zato, ker so njihove želje pogosto podobne željam pripadnikov elite. Zaradi podobnih želja obeh skupin volivci težko prepoznajo politično pristranskost.
Nacionalizem, sektaštvo
Karl Marx je nekoč izjavil, da je religija »opij za ljudstvo«. Hotel je povedati, da lahko religiozni občutki v delavcih in drugih izkoriščanih ljudeh zakrijejo spoznanje, da so materialno prikrajšani v svojem vsakdanjem življenju.
Zelo podobno so vzpon verske desnice in kulturne vojne zaradi »družinskih vrednot« in drugih močno razdvajajočih vprašanj (denimo priseljevanja) preprečile, da bi v ameriški politiki vse od poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja omenjali vse večjo ekonomsko neenakost. Konservativcem je zato uspelo ostati na oblasti, čeprav zagovarjajo ekonomsko in socialno politiko, ki škodi interesom srednjega in nižjega razreda.
Politika identitete je škodljiva, ker določa meje okoli privilegirane skupine in zahteva izključitev tistih, ki niso člani skupnosti – prišlekov iz drugih držav in tistih z drugačnimi vrednotami, religijo ali etnično pripadnostjo. To je najočitneje v liberalnih demokracijah, kakršne so Rusija, Turčija in Madžarska. Voditelji teh držav poskušajo obdržati svoje volivce s sklicevanjem na nacionalne, kulturne in religiozne simbole.
To večinoma počnejo tako, da hujskajo proti verskim in etničnim manjšinam. Režimi, ki branijo interese ekonomskih elit (in so pogosto izjemno podkupljivi), s takim pristopom učinkovito slavijo zmago na vsakokratnih volitvah.
Vse večja neenakost v razvitih državah in državah v razvoju tako dvojno škodi demokratični politiki. Srednji in nižji razred zato izgubljata svoje pravice, med pripadniki elite pa se uveljavlja škodljiva politika sektaštva.
Project Syndicate, 2014
Dani Rodrik, profesor sociologije na Inštitutu za napredne raziskave Univerze Princeton in avtor dela Paradoks globalizacije: demokracija in prihodnost svetovnega gospodarstva
