Ameriška jesen

Edina resnična zahteva protestnikov bi bila lahko le ena: revolucija.

Objavljeno
09. oktober 2011 19.27
Posodobljeno
09. oktober 2011 19.32
Boris Čibej, New York
Boris Čibej, New York
Ko je prejšnji teden pisateljica Naomi Klein sedela v studiu neodvisne televizije Democracy Now, ki je predvajala polurno reportažo o protestih na Wall Streetu, v kateri so demonstranti različnih starosti in poklicev z vseh koncev države trezno in argumentirano opisovali krizne razmere v državi in nizali konkretne predloge za spremembe, se je posmehovala nad tem, kako o »ameriški jeseni« poročajo vodilni korporativni mediji. »Potreben je velik napor in ogromno dela, da v tej množici artikuliranih in razmišljajočih ljudi najdeš nekakšne brezglave norce, s katerimi pokažeš, kako se tam zbirajo neki brezidejni postopači,« je dejala avtorica uspešnice Doktrina šoka.

Ne le na televiziji Fox News, konservativnem trobilu medijskega tajkuna Ruperta Murdocha, tudi na domnevno liberalnem CNN so zadnje tedne kar tekmovali, kdo se bo bolj norčeval iz anarhističnih hipijevskih protestnikov, ki so oboroženi z najsodobnejšimi Applovimi igračkami, hkrati pa menda niti ne znajo povedati, kaj sploh hočejo. Ko je ameriški podpredsednik Joseph Biden nezadovoljstvo gibanja »99 odstotkov« primerjal z izvornim gnevom konservativnega gibanja čajankarjev, ki je nastalo kot protest proti reševanju finančnih mogotcev z davkoplačevalskim denarjem, so čajankarji odločno protestirali: »Mi vemo, kaj hočemo, ti postopači pa nimajo pojma.«

Konservativci imajo najbrž prav. Čajankarsko gibanje prostovoljnih sužnjev, ki od države zahteva, naj jim še manj pomaga kot doslej, ve, kaj hoče. Še več istega v istem korumpiranem plutokratskem režimu. Zametek prvega gibanja, ki se res zavzema za pravice ljudstva, pa jasnih zahtev, ki bi jih postavilo sedanjemu družbenopolitičnemu sistemu, nima. Niti jih ne more imeti. Predsednik Barack Obama, ki je veliko obetal in še več obljubljal, je dokazal, da se sistema od znotraj ne da spremeniti. Edina resnična zahteva protestnikov bi bila lahko le ena: revolucija. Če bi jo izrekli, najbrž ne bi imeli več težav z brutalno newyorško policijo. Lahko bi se jim pripetilo, da bi jih iz tabora na okupirani zelenici ob Wall Streetu premestili v toplejše kraje, v pravi kamp v kubanskem zalivu Guantanamo.