Čas brez duha

Neznanska naglica, s katero so oblastniki tik pred parlamentarnimi počitnicami sprejemali najbolj strateške odločitve za Slovenijo, je pokazala predvsem to, kako malo naklonjenosti misli, premisleku, analizi je v našem prostoru. Zadržkov do mišljenja sicer ne gojijo zgolj domači politiki, ampak je antiintelektualizem vse bolj določujoča drža širšega evropskega prostora in globalne ureditve.

Če bi morali podati diagnozo duha našega časa, bi lahko rekli, da živimo prav v času brez duha oziroma času, ki si duha lahko predstavlja samo še kot pozitivne ali negativne finančne bilance, ocene bonitetnih hiš ali abstrakcije, kakršen je bruto domači proizvod. Za ta čas brez duha je značilno, da vse stvari meri po njihovi takojšnji učinkovitosti in izračunljivosti, brez pomisleka o njihovih (ekoloških, socialnih) posledicah.

Puščobni duh pragmatizma je že ugrabil visoko šolstvo z bolonjsko reformo, s katero smo znanstveni in akademski aparat podredili potrebam kapitala in gospodarstva. Za podobno nepremišljeno se je izkazalo združevanje ministrstev pod Janševo vlado. Kultura in znanost – glavna atributa duha – sta pristala skupaj s še dvema področjema v imenu učinkovitosti, varčnosti, a seveda brez premisleka. Ta ukrep v različicah (absurdna birokratizacija izplačila avtorskih honorarjev) že nakazuje tudi temno socialno prihodnost za mnoge, ki delujejo na področju kulture in tudi znanosti.

A obenem je pogosto sporna tudi sama obramba pomena kulture. Naseda namreč prav logiki upravičevanja in dokazovanja njene uporabnosti. Mnogi jo branijo s sklicevanjem na njeno v bistvu ideološko funkcijo kot temelja narodne biti itd., drugi pa poudarjajo njeno uspešno sprego s kapitalom, kadar prinaša zloglasno dodano vrednost in kapitalske dobičke kulturnih industrij. Čeprav kultura v najširšem pomenu opravlja te in še kakšne funkcije, jo vulgarna logika izračunljivosti, vsiljena od zunaj, pravzaprav zvede na golo podporo sedanjemu ekonomskemu sistemu.

Ali ne bi bilo treba logike obrniti? Ali ni merilo tega, ali je neka nacija, država ali pa eniteta, kakršna je Evropska unija, vredna svojega obstoja, ravno to, kaj je njen kulturni doprinos, kakšna je njena mentalna kondicija, kako se konstituira v sedanjosti in s kakšno vizijo odgovarja na izzive prihodnosti neke skupnosti? Ali ni možno neke družbe, njenega političnega in ekonomskega razreda, ko nanju pogledamo nazaj, ocenjevati po tem, kaj so zapustili civilizaciji prav skozi stvaritve duha – umetniške in znanstvene dosežke, brez katerih bi bila vsaka doba povsem drugačna?

Kot kaže, današnji čas naslednjim generacijam ne bo zapustil presunljivih dosežkov duha; še najbolj verjetno se ga bodo spominjali po varčevanju v imenu golega preživetja. V kontekstu tega konsistentnega in brutalnega lomastenja po duhu se tako tudi najbolj črn (gospodarski) scenarij morda ne zdi tako zelo črn.